Mi gremo za soncem.

A veš tisto zgodbo, ko cel teden čakaš na prost konec tedna, da greš v gore? Vsak dan pogleduješ na štiri ali več vrst vremenskih napovedi, zdi se ti, da en dan vreme popravijo, drug dan pa ga pokvarijo, ahahhaah. In tako gre iz tedna v teden, iz leta v leto …
Še na začetku tedna je napoved kazala dokaj v redu, bolj ko se je bližal petek, slabše je bilo videti in kar naenkrat ne veš več, kaj bi …
Ob 4.00 pogledam na uro, vremena še niso popravili, vendar odločila sem se, da bo vreme v redu :-D.
In smo šli … ZA SONCEM, seveda :-D.
Do Valvazorjevega doma je kar nekaj vožnje in ob prihodu ni kazalo ravno najbolje. Malo smo vedrili in odločila sem se, da na Stol ne gremo. In bolje je bilo tako, ob prihodu nazaj v dom nam je namreč dekle v šanku povedalo o fantu, ki ga je presenetil udar, ki je na srečo bil daleč stran od njega, pa vendar se ni počutil dobro in je potreboval precej časa, da je prišel k sebi… Torej, odločitev je bila pravilna, ne po grebenu.
Ob mojem poizvedovanju v koči me je domačin napotil na planino Stamare. Zakaj pa ne? Do tja se je dvakrat ulil dež, potem pa se je zjasnilo in pot smo nadaljevali še navzdol do Trilobita in Javorniškega Rovta, do Doma Pristava. Tam smo se ob prijetni družbi najemnikov koče najedli in se vrnili navzgor do Valvazorjevega doma. Pot je lepa, nasvet domačina je bil res dober, nezahtevna, prelepe planine in razgledi, spoznali in prehodili smo pa tudi nekatere kraje, poti in okolico, ki jih mogoče, če se zadeve ne bi tako obrnile, nikdar ne bi.
Dan se je nadaljeval brez dežja, šele po 16.30, ko smo že sedeli v koči, je dež ponovno začel padati in nadaljeval pozno v noč. 
Drug dan smo se zbudili v jutro brez dežja, Stol je že imel kapo. Dvomi so bili zopet, seveda, kam …
Morali bi na Košutnikov turn in spet, po nekem občutku, ne. Zapeljali smo se na Ljubelj, kjer nas je čakal še prijatelj Andrej Zupan. Po modrovanju in posvetovanju smo se odločili, da gremo skozi Bornove predore do planine Prevala, naprej pa bomo pot nadaljevali glede na spreminjanje vremena.
Na planini Prevala je sonce vedno bolj grelo, in tako smo nadaljevali do Roblekovega doma in naprej do vrha Begunjščice. Na vrhu so se vlekle meglice sem ter tja, mi smo pa zopet videli vse, kar smo si želeli.
Sestopili smo proti domu na Zelenici in uživali na poti, s spogledovanjem proti Vrtači, Palcu, Možem, Trianglu, Spodnjemu, navzdol pa na Dom pri izviru Završnice.
Dva lepa dneva, v zelo prijetni in nasmejani družbi. Predvsem pa presenečeni nad lepim vremenom in čudovito potjo, ki smo jo prehodili.

Zapisala: Katja Žagar, vodnica PDVS Kanal