Obiskali smo Medobčinsko društvo prijateljev mladine za Goriško, kjer sta nas sprejeli gospa Iva Devetak, predsednica društva, in gospa Amadea Fjoreli, vodja družinskega centra Trojka, kjer smo se pogovarjali o njihovem delu. 

Anže: Vemo, da društvo nudi raznovrstno pomoč. Kakšno?

Iva D.: V naši zvezi imamo programe za pomoč otrokom. Prvi tak program, za katerega ste gotovo že

slišali, je POMEŽIK SONCU. Sredstva zanj zbiramo po celotni Sloveniji in potem omogočimo otrokom, da gredo za deset dni na počitnice na morje. Moram poudariti, da naša organizacija v vseh teh letih ni zavrnila nobenega otroka.

Naslednji program je BOTRSTVO. Pri botrstvu gre za to, da družinam in njihovim otrokom omogočamo obiskovanje izvenšolskih dejavnosti. Pri tem pogrešamo prijave slovenskih družin.

Peter: Koliko je družin, ki si ne morejo privoščiti šolanja, zvezkov, malice ali izletov?

Iva D.: Glede izobraževanja – po statistiki smo kar visoko. Tu ne gre toliko za materialno revščino, ampak bolj za socialno. Primer socialne revščine je, ko mora otrok zaradi okolja na poklicno šolo, da bi čim prej prišel do službe, do denarja. To običajno ni šola, ki otroka veseli, ampak gre za interes staršev. In takrat obstaja velika možnost, da posameznik zaide na stranpoti. 

Amadeja F.: Če smem pripomniti nekaj okoli šolske prehrane. V zadnjih letih je to vprašanje kar urejeno. Torej tisti, ki si plačila šolskih obrokov ne morejo privoščiti, imajo prehrano subvencionirano. 

Nikola: Ali je med takimi, ki potrebujejo pomoč, več domačinov ali priseljencev?

Amadea F.: Bi rekla, da je ta procent kar enakomerno porazdeljen. 

Iva D.:  … S tem da priseljenci lažje vprašajo za pomoč kot pa Slovenci. Te stigme Slovenci, žal, še nismo preboleli.

Nikola: Katere družine pa pogosteje prosijo za pomoč – enostarševske ali dvostarševske?

Iva D.: V Sloveniji je veliko enostarševskih družin, in prav v teh je največ revščine. Ampak ponavljam – ne tiste materialne, ko ni česa dati v usta, temveč je v ospredju socialna revščina. Poleti prav za enostarševske družine organiziramo počitnice v Trenti. 

Amadea F.: Velikokrat se zgodi, da pride po pomoč slovenska družina, ki je v stiski. Pomagamo jim, potem pa jih kar ni več. Ne pridejo nikoli več.

Peter: Ali se lahko mi, otroci, kako vključimo in pomagamo svojim vrstnikom? Doslej smo bili zelo uspešni npr. pri zbiranju zamaškov, šolskih potrebščin ipd. 

Iva D.:  Ja, veseli smo vaše pobudi za pomoč – zbiranje zamaškov. Imamo dečka, ki živi v enostarševski družini.

Amadea F.: To je Dominik. Star je 7 let in ima hudo obliko avtizma. Dokler je bil mlajši, je mama v celoti lahko skrbela zanj. Fant pa raste in njegove zahteve so za eno samo osebo prehude. Največja težava je komunikacija. Ta poteka pretežno preko slik. Mama, ki prihaja iz Ukrajine, ima po stanovanju polepljene urnike, ki se jih mora strogo držati, sicer Dominika vsako odstopanje vrže iz tira. V državi, od koder prihaja, je našla zdravnika, čigar zdravljenje fantu ustreza. Srečevala naj bi se vsake tri mesece. In tu se seveda pojavi težava – zelo visoki stroški.

Nikola: Torej – mi smo pripravljeni, da pomagamo po svojih močeh. Zamaški so za Dominika.

Anže: Hvala za pogovor in veliko uspehov pri vašem delu. 

Iva D.: Hvala vam za obisk in pobudo za pomoč Dominiku. 

                                                                                                                           Nikola Đ., Peter M., Anže Z.