Tekst: Kaja in Lojzka Reščič

Pa tudi letos ni šlo brez težav, ki nam jih je zakuhala huda in dolgotrajna zima. Taborjenje je bilo planirano že v zadnjem tednu februarja, v takrat še zares pravih zimskih razmerah. Vendar smo ga morali preložiti, saj je v koči, kamor smo se odpravljali, zmrznila vodna napeljava, podobno kot še v številnih drugih podobnih objektih to zimo, in tako tudi alternative nismo našli. Ostalo nam je le to, da smo termin preložili za en teden. Zato pa smo zimovali med prvimi zvončki in telohi, vendar pa tudi med še ostalimi zaplatami snega.

Kje pa smo bili? V lepi koči, pravzaprav hiši tabornikov Soških mejašev iz Nove Gorice v Čepovanu, natančneje 6 km iz Čepovana proti Mostu na Soči.

Udeležba je bila številna. Zimovanja se je namreč udeležilo 28 otrok v starosti od 6 do 15 let, se pravi od prvega do devetega razreda. Za program je skrbelo 5 vodnikov, Nejc in Kaja kot že izkušena, ognjeni krst pa so zelo uspešno opravili lani usposobljeni novi vodniki: Hana, Mirko in Blaž. Pomagali so jim Božo, Dani, Tone, Demi ter seveda še številno »pomožno« osebje, to so grče, ki so skrbele, da niso bili taborniki lačni, da jih ni zeblo, da so pospravili za sabo, pa še kaj bi se našlo.

Ob prihodu se je v petek zvečer začelo z običajnim nočnim pohodom, do vasi Čepovan, ob siju zvezd in lune, v kar zimskih razmerah, saj temperatura ni bila prav veliko nad lediščem. Po vrnitvi v kočo so bili predvsem mlajši taborniki že tako utrujeni, da ni bilo problemov z nočnim razgrajanjem, ampak so vsi še kar hitro sladko zaspali.

Naslednji dan, po krepčilnem zajtrku, smo se razdelili v dve skupini. Starejši taborniki, gozdovniki in gozdovnice (GG), so poiskati kurivo ter postavili ogenj, natančneje apollo Medtem pa so se mlajši taborniki, medvedki in čebelice (MČ), učili postavljati bivak iz dveh šotork. Dopoldne smo zaključili z obešanjem ptičjih pogač. Po kosilu in popoldanskem »počitku« smo se zopet razdelili v dve skupini. MČ-ji so se z našim načelnikom Danijem sprehodili po gozdu in opazovali prebujanje narave in drevesa. Medtem pa so se GGji učili o topografiji in orientaciji, kasneje pa so pomagali pri izdelavi kažipota. Popoldne smo zaključili z zaprisego ter podelitvijo rutk novim tabornikom in tistim, ki so si s svojo aktivnostjo to prislužili. Po večerji smo zakurili ogenj, ki so ga GG-ji dopoldne postavili, ter zapeli ob njem. Na žerjavici smo tudi pripravili banane s čokolado, ki pa tokrat na žalost vseh, niso bile tako dobre, kot običajno. Nato pa smo se vsi zbrali v topli jedilnici, kjer smo odigrali kviz z vprašanji v povezavi s taborništvom, astronomijo in drugimi sorodnimi temami. Vsi smo bili nato tako utrujeni, da smo se z največjim veseljem zavili v spalne vreče ter zaspali.

Kljub delavni soboti pa nas je čakala še naporna nedelja. Kmalu po zajtrku se je začel »Lov na lisico«. Gre za zabaven pohod, pri katerem se gibaš ob upoštevanju potnih znakov. Zabavno pri njem je to, da te potni znaki ne samo usmerjajo, ampak nalagajo tudi različne naloge, kot je na primer žvižganje na mestu. Za še večjo zabavo pa je »lov« vključeval 10 kontrolnih točk oziroma 10 mest s pismi, na katerih so morali taborniki odgovarjati na zelo različna vprašanja. Cilj »lova« je bil rešiti pravilno čim več nalog ter priti na cilj čim hitreje. Tekmovali so v petih skupinah, v katere so bili razporejeni otroci različnih starosti. Za pot, ki se je vlekla tudi visoko v breg, so porabili v povprečju uro in pol. Da je bil Lov na lisico naporen, se je pokazalo, ko so vsi zelo pridno pojedli polento in golaž, ki sta bila za kosilo.

Po kosilu pa je vse čakalo presenečenje. Kris je prav ta dan praznoval rojstni dan in je seveda dobil torto. In to ne samo eno, ampak kar štiri. Po sladkanju s torto in pospravljanju koče pa nas je čakala še zadnja preizkušnja. Tokrat se nismo odločili za udobno varianto, da nas pridejo iskat starši. Ne, tokrat smo se odločili, da gremo peš od koče do železniške postaje na Mostu na Soči, to je 8 km, in od tam z vlakom do Anhovega. Pohod se je izkazal kot zanimiva izkušnja, najlepše pa je bilo, ko so naše tabornike v Anhovem prevzeli starši. Verjamemo, da so jim imeli njihovo otroci veliko za povedati. Vodstvo Odpornih želv smo pa tudi bili zadovoljni.

Tudi na zimovanjih, kot običajno na vseh taborjenjih, se izvajajo prave taborniške aktivnosti, ki zahtevajo od otrok različne, včasih tudi kar velike napore. Štejemo si v čast, da lahko otroke za par dni odtrgamo od televizije in računalnika, jih postavimo v naravo, pred ne vedno lahke preizkušnje, in so nato, kljub občasnemu »jamranju«, zelo zadovoljni sami s sabo, saj spoznajo, kaj vse zmorejo. Morda so v času, ko otroci dejansko preživijo veliko in najbrž veliko preveč časa pred računalniki in v toplih stanovanjih, ko se jim nudi vse udobje, priložnosti, ki jim jih nudimo taborniki še toliko bolj koristne in poučne in nudijo stik z naravo, ki ga imamo vedno manj.