Tekst: Anica Madon

Zaradi lepega vremena in ne nazadnje tudi zaradi druženja in zanimivosti pohoda samega se ga je letos udeležilo približno 50 ljudi.

Ta pot je izredno zanimiva zaradi raznolikosti terena ter še večje botanične raznovrstnosti. Za poznavalca rastlinstva mora biti to prava poslastica. Narava je neokrnjena in neomadeževana z odpadki in upamo, da bo tako ostalo tudi po odprtju kolesarske poti, ki naj bi potekala prav po tej Tu se skrivajo kotlinice, pomladi polne čemaža, potem zacvetijo grmiči bezga, ob poti se pojavijo prve jagode, pa divji hmelj... Poleg sočnih jagod pa se da tu nabrati tudi precej klopov, zato previdnost ne bo odveč.

Cesta se vije skozi zaselke, ki so iz leta v leto bolj obnovljeni, prebivalci so prijazni, delavni in vedno

pripravljeni poklepetati z mimoidočim. Ko se odpre pogled na Most, se cesta spusti vse do Idrijce, prečka reko ter se pri črpalki združi z glavno cesto. Še čez most , na desno in že nas objame prijeten hlad ob jezeru, kjer so klopce in mizice kot naročene za postanek in prigrizek. Dobro pa je preveriti trdnost klopi, kajti letos se nam je ena sesedla in je skoraj prišlo do neprostovoljnega kopanja v jezeru.

Ko smo se okrepčali in ko je Ete raztegnil svoj meh, smo kar prekipevali od zadovoljstva. Čeprav nas

je čakala še vsa pot nazaj, nas dobra volja ni zapustila vse do cilja na avškem igrišču, kjer nas je Milan

pogostil z odličnimi paštami.

To je to za letos, se vidimo spet prihodnjo pomlad.