Bilo je zgodnje poletno jutro, ko so Deskle doživele enega najbolj črnih dni v svoji zgodovini. 

Tako kot mnoge, skoraj bi lahko rekli vse primorske vasi, ki so izkusile teror in krivice italijanskega  fašizma, so tudi Deskljani podpirali boj proti okupatorju. Mnogi so odšli v partizane, številni so podpirali upornike, pa ne ker bi se borili za nov družbeni red, pač pa zaradi ljubezni do rodne zemlje in materinega jezika, ki ga dolgih petindvajset let niso smeli javno uporabljati. Že ena sama izgovorjena slovenska beseda je bila dovolj, da so doživeli zaničevanje in tudi fizično nasilje s strani tujih zavojevalcev.

Enaindvajsetega  junija 1944 so še pred zoro vas obkolili nemški vojaki. Hodili so od hiše do hiše in z glasnim udarjanjem po vratih budili ljudi. Vstopali so v hiše in s sabo odpeljali preko sedemdeset ljudi, od mladih, skoraj še otrok, do starejših, tako moške kot ženske. Na dvorišču pri gostilni Zimic so jih strpali na kamione in jih odpeljali v goriške zapore. Tam so ostali teden dni. Nekaterim se je uspelo rešiti, oziroma so jih rešili domači, ki so dobro obvladali nemški jezik, mnoge je rešil tudi domači župnik gospod Filip Kavčič, zaposlene v anhovski cementarni pa vodstvo le-te. Toda šestinštirideset jih ni imelo te sreče. To so bili:

Kodelja Marija, Stanič Silva, Podbršček Pavla, Bavdaž Ana, Bavdaž Antonija, Bavdaž Alojzija, Manfreda Celesta, Manfreda Štefanija, Čefarin Marija, Markič Vera, Markič Milica,  Kodelja Jožefa-Pina, Brešan Milica, Brešan Ines, Brešan Hedvika, Breščak Bernarda, Brezigar Marta, Zidarič Marija, Brezigar Ivanka, Erzetič Zimic Ivanka, Konjedic Zora, Breščak Gabrijela, Ivančič Bernarda, Bukaro Fani, Erzetič Vera, Valentinčič Gabrijela, Borštnik Rozika, Brezigar Danče, Breščak Evgen, Zlatoper Ivan, Ogrič Peter, Kodelja Anton, Kodelja Edvard, Stanič Jožef, Breščak Alojz, Erzetič Alojz, Valentinčič Jožef, Kodelja Lovrenc, Goljevšček Pavel, Bukaro Alojz, Tinta Mihael, Gabrijelčič Štefan, Konjedic Jožef, Zimic Avgust, Medvešček Ivan in Mlekuž Vojko. 

 Z živinskimi vagoni so bili odpeljani v Dachau in Auschwitz, od tam pa čez približno mesec dni razporejeni v različna, predvsem delovne taborišča na Češkem, Poljskem in v Nemčiji.

Iz taborišč se jih je vrnilo le malo, pa še marsikateri od teh je zaradi oslabelosti, bolezni in vseh grozot, ki so jih bili deležni od nečloveškega režima in podivjanih paznikov, umrl že kmalu po prihodu domov.

Tistega  žalostnega dne pred sedemdesetimi leti se  ena od dveh še živečih internirank gospa Silva Gašperin še živo spominja. Skupaj z očetom so jo odpeljali na zbirno mesto pri gostilni Zimic in nato v Gorico. Upanje, da bodo kmalu odšli domov, je splahnelo, ko so jih strpali v živinske vagone in odpeljali proti Nemčiji.  Življenje v taborišču je bilo obupno težko. Cele dneve so morali garati na poljih, v tovarnah, pogosta pa so bila čisto nesmiselna dela, kot je prekladanje opeke s kupa na kup. Pičla hrana v obliki vodene juhe s skorjico trdega kruha, spanje na lesenih pogradih z eno samo odejo sredi hude zime in tanke zaporniške obleke so pripomogli k marsikateri smrti. Medtem ko se je Silva vrnila domov, njen oče osvoboditve taborišč ni dočakal.

Kako kruto je bilo življenje v taboriščih je po pripovedovanju svoje sestre Jelke, ki so jo skupaj z bratom Pepetom odpeljali v Nemčijo, opisala gospa Lidija Zimic, takrat po domače Marjančnova. Jelka je domačim pripovedovala o strahotni lakoti. Da so si jo vsaj nekoliko potešile, so taboriščnice brskale po kupih odpadkov in pobirale ter jedle surove krompirjeve olupke. To pa je bil prekršek, za katerega so jih pazniki neusmiljeno pretepli do krvi.

Takih in še hujših spominov je veliko, četudi taboriščnikov ni več med nami, med pripadniki povojne generacije, ki so pogosto še kot otroci poslušali pripoved taboriščnikov.

Za spominsko proslavo, ki sta jo Krajevna skupnost Anhovo Deskle in Zveza združenj borcev za vrednote NOB, odsek Anhovo pripravili v začetku novembra letos, ima veliko zaslug gospa Silva Matevžič, katere oče Peter Ogrič je bil prav tako med interniranci, ki se niso nikoli več vrnili. Kljub temu, da je bila ob aretaciji očeta komaj petletna deklica, se ga še vedno spominja. Njena velika želja je bila, da bi obiskala kraj, kjer je ugasnilo očetovo življenje. Uresničila se ji je pred trinajstimi leti, ko sta s hčerko Tanjo obiskali taborišče Flossenburg blizu češke meje, kamor so očeta prepeljali iz Dachaua. Od nekdanjega taborišča, ki leži v prelepi pokrajini obdani z gozdovi, so se ohranili le ena baraka, krematorij in stražni stolp. Slovo od kraja je bilo težko, toda zavest, da oče počiva v tako idiličnem okolju in mu uspavanko pojejo šelestenje listja in pesem ptic, ji je olajšala odhod.

Spominska prireditev je bila enkratna. Vzdušje v skoraj polni dvorani Kulturnega doma Deskle je bilo slavnostno in pietetno. Pričarali so ga Mladinski pevski zbor Osnovne šole Deskle pod vodstvom Mojce Maver Podbersič z izbranim petjem predvsem narodnih in domoljubnih pesmi, Mešani pevski zbor Jože Srebrnič pod vodstvom Adele Jerončič, ki je med drugim zapel pesmi Slovenec sem in Vstala Primorska, ki poudarjata veliko ljubezen Primorcev do svojega jezika in do svoje zemlje, Godbeniška šola Deskle pod vodstvom Roberta Hvalice in trobentač, ki je v spomin na žrtve zaigral Silencio. Povezovalno besedilo in recitacije, ki jih je pripravila Mojca Petelin je nadvse doživeto prebrala Monika Gabrijelčič.

Prav je, da se ohranja spomin na internirance iz leta 1944 ne le med njihovimi sorodniki in znanci, temveč tudi med mlajšimi generacijami, da se naučijo spoštovati domačo zemljo in materin jezik, tako kot so ju spoštovali interniranci, ki jih je okupator kaznoval samo zato, ker so bili rodoljubi.