Na Goriškem so zato po podeželju usposobili 56 prvih posredovalcev, ki znajo ob nenadnem zastoju srca pravilno in pravočasno pomagati. V Kanalu je prvi posredovalec Aleksander Štrukelj iz Levpe le teden dni po tečaju uspešno rešil prvo življenje.

Štrukelj je med prvimi posredovalci pristal naključno, tečaj zanj je opravil konec lanskega leta v Zdravstvenem domu v Novi Gorici. Ali je bilo naključje, da je bil že teden dni kasneje na pravem mestu, ne bomo nikoli vedeli, a s tečajem temeljnih postopkov oživljanja je tistega dne soobčanu na prednovoletnem srečanju kanalskih upokojencev rešil življenje. Ko je videl, da je gospodu ob sosednji mizi očitno slabo, da se stvar zapleta in da so ga začeli neprimerno oživljati kar na stolici, ni več pomišljal. "Pristopil sem bliže in povedal, da sem prejšnji teden opravil ta izpit in da lahko pripomorem pri oživljanju, če mi dovolijo," pravi. In še danes, po srečnem koncu pove, da to poslanstvo ni enostavno. "Vse je lepo in prav, če oživljanje uspe, kaj pa če ne?" se sprašuje. Ve pa, da bi še enkrat pomagal, saj je najbolj srečen, ko oči svojcev preživelega žarijo od sreče. "Pomembno je pomagati čim prej. Kar koli narediš, je bolje kot nič," meni. Štrukelj je s to izkušnjo premagal strah, in če bo še kdaj treba, pravi, bo hitreje in lažje pristopil.

Pobudnica izobraževanja prvih posredovalcev na Goriškem, splošna zdravnica na urgenci Zdravstvenega doma Nova Gorica Tatjana Lukner, ga pohvali. "Odlično je naredil in vse organiziral tako, kot je treba," pravi. Tudi drugi, žena in gospod, ki je hitro stekel po defibrilator, so tukaj dobro opravili svojo nalogo. Po izkušnjah zdravnice se namreč zgolj v enem od 40 primerov nenadnega zastoja srca zgodi, da ljudje začnejo masažo srca in naredijo to, kar bi bilo treba. "V devetih minutah po odpovedi srca moramo začeti postopke oživljanja, če želimo, da človek nima resnejših posledic. Po dvajsetih minutah mu naredimo več škode kot koristi," pojasni zdravnica.

Za izobraževanje prvih posredovalcev so se na Goriškem odločili, ker imajo do mnogih prebivalcev dolge dostopne čase. Do najbolj oddaljenih krajev tudi z lučmi in sireno potrebujejo 40 minut ali več. To pa v takšnih primerih pomeni zgolj to, da so prepozni. Lani so že usposobili 56 prvih posredovalcev na Kanalskem, Krasu, v Brdih, Braniku, Dornberku in Renčah. "Čakajo nas še drugi kraji, najbolje pa bi bilo, če bi bil v vsaki hiši človek, ki bi znal izvajati temeljne postopke oživljanja," meni Luknerjeva. Na enodnevnem tečaju inštruktorji, med katerimi je tudi zdravnik, udeležence seznanijo z nekaj teorije, predvsem pa z njimi vadijo temeljne postopke oživljanja z uporabo avtomatskega zunanjega defibrilatorja. Kakšen mesec po tečaju sledi izpit, kjer preverijo predvsem praktično znanje. Luknerjeva pravi, da je prvi posredovalec lahko vsak polnoleten laik, ki se je pripravljen vključiti v obstoječi sistem z vsemi obveznostmi in odgovornostmi, ki sodijo poleg.

In kako prvi posredovalci pomagajo? "Ko dobimo klic in presodimo, da bo potrebno oživljanje, se usedemo v reševalni avto. Sočasno pa dispečer iz operativno-komunikacijskega centra obvesti prve posredovalce v bližini. Tisti, ki je najbližje in lahko, odide na kraj dogodka," pojasni Luknerjeva.

Boris Čufer, predsednik Prostovoljnega gasilskega društva v Kanalu, ob svojem vsakdanjem delu na terenu dobro ve, kako je prva in hitra pomoč pomembna in tudi to, da le malo ljudi zbere pogum in pomaga pri oživljanju. "Ljudje se ponavadi ustrašijo, ko pri masaži srca poči prsnica in takrat odnehajo. A zlomljena prsnica v primerjavi z rešenim življenjem ni popolnoma nič," pravi in spodbuja ljudi, naj pomagajo.

Vseeno meni, da za prvega posredovalca ni vsak. Za to se mora odločiti vsak sam, posameznik mora čutiti to poslanstvo in šele tedaj bo v nesreči tudi pomagal, je prepričan Čufer. Temu pritrjuje tudi Luknerjeva.