Tekst: Vanja Gabrijelčič

Za zgodovino domačega kraja se je Robert Devetak začel zanimati kot študent študijskega programa kulturna zgodovina Fakultete za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici. K temu ga je prvi spodbudil prof. dr. Stane Granda. Ročinj v času na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bila tema njegove diplomske naloge, ki jo pripravil pod mentorstvom prof. dr. Petre Svoljšak.

Gradivo je začel zbirati nekoliko skeptičen, saj je bil prepričan, da ga ne bo našel veliko. Izkazalo pa se je, da so zlasti med letoma 1870 in 1930 pogosto poročali o dogajanju v Ročinju v različnih časopisih. Našel je preko 1500 člankov, ki so mu bili najpomembnejši vir podatkov. (Zanimivo bi bilo ugotoviti, kako pogosto se ime Ročinja pojavlja v lokalnih časopisih danes.)

Na predlog lokalne skupnosti se je odločil za knjižno izdaje naloge. Dopolnil in nadgradil jo je in danes lahko vzamemo v roke knjigo, napisano po merilih sodobne zgodovinske znanosti. V njej natančno predstavi podobo Ročinja med letoma 1830 in 1930. Seznani nas z izvorom imena, razvojem vasi, gibanjem števila prebivalstva, verskim in  kulturnim življenjem, razvojem gospodarstva, šolstva. Predstavi posameznike, ki so oblikovali podobo kraja, Izpostavi vse pomembne mejnike v razvoju vasi v omenjenem času.

Preberemo lahko res veliko zanimivega. Naj izpostavim le nekaj drobcev. Ročinj je imel v začetku 20. stoletja največ prebivalcev v kanalskem sodnem okraju, bil je največji kraj med Solkanom in Tolminom. Dvakrat je vas prizadel požar, tisti iz leta 1877 tako zelo, da so prizadetim vaščanom različna društva na Goriškem pomagala s sredstvi, zbranimi na dobrodelnih prireditvah. Pred prvo svetovno vojno in po njej je v kraju delovalo šest kulturnih, sedem gospodarskih, tri cerkvena društva in ena narodnoobrambna družba. Kmetijsko in rokodelsko društvo je imelo celo svojo knjižnico. (Podatki, nad katerimi se danes lahko zamislimo.) Iz Ročinja so na Dunaj prvi poslali zahtevo za ustanovitev slovenske gimnazije v Gorici.

Delo je rezultat večletnega raziskovanja, ki ga je Robert Devetak opravljal potrpežljivo in predano, kot radi rečemo »s srcem in z dušo«. Za Ročinjce je nedvomno zelo dragoceno.

Mladi so danes pogosto, upravičeno in neupravičeno, deležni kritik starejših. Prav pa bi bilo, da bi jih za dobro opravljeno delo znali tudi pohvaliti. In Robert Devetak bi si pozornost, pohvalo in podporo tudi širše skupnosti nedvomno zaslužil.