Jožko prihaja iz lokovške kovaške družine in že kot otrok je, da bi zaslužil kakšen dinar, očetu in stricu pomagal pri kovaških in z njimi neposredno povezanih oglarskih opravilih. Še desetletja po 2. sv. vojni namreč kovači niso uporabljali industrijsko pridelanega oglja, ampak so ga delali doma, kakor stoletja prej njihovi predniki.

Oglarstvo je na Banjško planoto prišlo v 17. stoletju, ko so priseljenci spoznali vrednost bukovega lesa, ki je tedaj prekrivalo območja Lokovca in okolice. Kopišča so seveda postavljali kar v gozdovih, ki so jih tako sočasno trebili in krčili, živeli pa najprej kar v za ta namen zgrajenih zasilnih bivališčih oziroma kolperjih. Kasneje so iz njih ali v bližini nastale domačije, na katerih so se naselili za stalno.

Ni naključje, da je prihod prvih oglarjev časovno povezan z nastankom in razmahom prvih fužinarskih obratov pri nas – prav za potrebe slednjih so namreč pričeli z masovnim žganjem oglja. V dobrih dvesto letih so uspeli gozdove tako izkrčiti, da je avstrijska oblast sprejela določene zaščitne ukrepe, ki so privedli do precejšnjega zmanjšanja oglarstva. Posel so domačini zamenjali s kovaštvom in za lastne potrebe nadaljevali s postavljanjem kop.

Tu pa že pridemo v čas Jožkove mladosti, ki je v njem prižgala iskrico veselja do oglarstva. Ker po desetletjih odraslega življenja le ni prenehala tleti, mu ni preostalo drugega, kakor da postavi in zaneti svojo prvo lastno kopo. Pred tem si je, kakor pravi oglar, postavil kolper, ki je za čas gorenja kope postal njegov drugi dom. Ker oglar nikoli ni delal sam, si je seveda priskrbel pomočnika: sina Mateja in vnuka Nika, ki je kopo tudi prižgal.   

Kakor pravi je za kopo še vedno najboljša bukev, visokokalorično oglje pa daje tudi les leske. Umetnost oglarjenja se seveda skriva v nadzorovanem tlenju lesa, ki poteka od zgoraj navzdol. Tlenje oglar nadzoruje z napravljanjem lukenj v kopo, po katerih do ognja pride potreben kisik. Ko gornja plast zogleni, luknje zapre in približno 30 centimetrov nižje napravi novo vrsto lukenj. Da je les že postal oglje mu sporoči barva dima, ki iz belega postaja vse bolj modrikast.

Ko pride do tal, mora kopo seveda previdno pogasiti, drugače se utegne zgoditi, da se mu pravkar napravljeno oglje vname in zgori. Iz približno sedmih kubičnih metrov lesa mu je uspelo napraviti okoli 300 kilogramov oglja, kar je nekoliko manj, kolikor bi ga dobil, če bi uporabil manj suh les. Kakor nam je še povedal, postaja zemlja na kopišču z vsakim žganjem boljša, kar je še en v vrsti razlogov, zakaj je bila ta kopa sicer prva, verjetno pa ne edina in zadnja.

Avtor: Primož Božič