Bila so osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Male fičke in stoenke smo naročali po celi Jugoslaviji. Rabili smo kar nekaj poznanstev in prijateljskih vez, da ti je nekdo našel prodajno mesto tovarne Zastava v Makedoniji, Srbiji, manj možnosti v Sloveniji… Sledile so nenavadno dolge čakalne dobe. Nato pa odhod na dolgo pot izbire in nakupa.
Kupec si je običajno najel poznavalca avtomobilov in skupaj sta šla do Ljubljane, tam pa na spalni vlak in na primer do glavnega mesta Srbije. Na železniški postaji v Beogradu so že čakali taksisti. Slovenca sta pokazala naslov trgovine in pot po mestu se je začela. Običajno so taksisti podaljšali čas vožnje, saj so bili Slovenci pripravljeni plačati karkoli ob nakupu tako želenega prevoznega sredstva. Končno je taksist parkiral pred skladiščem avtomobilov.
Skladiščnik je prišlekoma predlagal izbor naročenega avtomobila. Kupca sta načrtovala preverjanje najpomembnejših lastnosti avtomobila za takratne čase, kot so zapiranje vrat, nepoškodovanost karoserije, vžig motorja in podobno. Izbire je bilo veliko. Slovenca sta se podala na dolgo pot preizkušanja. Veliko testov se je končalo že pri odpiranju in zapiranju vrat. Opazila sta kar nekaj poškodb karoserij, ali napak v postopkih barvanja, ali ob prevozih. V kolikor je kateri avtomobil prestal prva dva testa, se je zataknilo pri vžigu avtomobila.
Kupca sta preverila vse avtomobile v skladišču. Razočaranje in utrujenost ob zaključku sta bila prepoznavna znaka njunih obrazov. Izbira je bila borna. Kaj narediti? Ali vzeti najboljšo od slabih možnosti? Takrat je padla ideja, da preverita, kaj se nahaja za vrati zatemnjenega kota pod stopniščem skladišča. Vrata so se odprla, vstopila sta v temen prostor in zagledala tri avtomobile. Preizkusila sta zapiranja vrat, vžigi so bili brezhibni. Barva avtomobila ni bila pomembna. V trenutku je bil izbor končan.
Kupca odločno stopita do skladiščnika in sporočita: »Vzameva Zastavo 101 v temnem prostoru pod stopniščem«. Skladiščnik je odkimal: »Ni možno, ta avtomobil je rezerviran za direktorja«. Kupca sta vztrajala, da jima je ponudil vse avtomobile v skladišču. Skladiščnik je bil slabe volje, direktorju je dal obljubo. Slovenca sta bila vztrajnejša, podpisala sta sporazum in plačala. Skladiščnik ju je opozoril, da je bencina v rezervoarju le do prve črpalke. Vzela sta ključe in se podala na pot. Vožnja se je končala kakšen kilometer pred črpalko. Do črpalke sta spravila vozilo s pomočjo lastnih mišic.
V istem obdobju je sodelavčev brat kupoval avtomobil v Švici. Poznal je razmere ob nakupih avtomobilov v Jugoslaviji. Bratu je sporočil po telefonu: »Ne boš verjel. Pred dvema tednoma sem naročil nov avtomobil. Danes sva šla z ženo v prodajalno. Podpisali smo pogodbo. Po podpisu in plačilu so meni dali v roke ključe, ženi pa šopek rož ter nama zaželeli srečno vožnjo. Zloščen avtomobil naju je čakal pred prodajalno in sva se odpeljala domov«.
Sodelavca sem vprašala: »Kdaj bomo v Jugoslaviji doživeli podoben trenutek, kot sta ga bila deležna tvoja sorodnika v Švici?« Sodelavcu se je izrisal pritajen nasmeh na obraz. Zgodba sodelavčevega brata se mi je zdela kot nedosegljiva pravljica iz daljave.
Od takrat je preteklo kar nekaj časa. Sodelavec je že pokojni, tudi Jugoslavije ni več. Jaz sem že v penziji. Sem pa pred kratkim doživela prijetno presenečenje. Z možem sva se odločila za nakup novega avtomobila. Ko sva stopila v prodajni prostor, naju je čakal zloščen avtomobil. Usedla sem se na voznikov sedež in na armaturni plošči je ležal šopek rož. Mravljinci so šli po rokah. Pred oči so mi stopile nekoč nepredstavljive pravljične slike o idealni prodajalni avtomobilov s šopkom rož v Švici. Pritekla je drobna solza ganjenosti. Pravljica iz preteklosti se je odvijala v živo. Vklopila sem motor in se odpeljala domov polna čudovitih doživetij. S sovoznikovega sedeža me je gledal šopek rož, v njem pa pravljica iz Švice, ki sem jo doma prelila na akvarelni papir.
