Malči se je rodila v času gradnje Bohinjske železnice od Jesenic do Trsta. Slednja je bila dokončana leta 1906, rednemu prometu so jo predali 19. julija istega leta s slovesnim odprtjem, pri katerem je bil navzoč tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand, Malči pa je bila na dan otvoritve stara eno leto in dva tedna. 

Rano mladost je preživljala v rojstnem Ligu. Kot desetletno dekletce je doživela kruto usodo beguncev. Spominjala se je trenutka, ko ji je mati pred odhodom v tujino snela zlato verižico z vratu in jo skupaj z ostalim zlatim nakitom spravila v vrečko in položila pod kamniti prag hiše v upanju, da bo v vojnem času na varnem. Ližani so bili izseljeni v Piemont. Soška fronta v prvi svetovni vojni se je začela triindvajsetega maja leta 1915 le nekaj ur po italijanski vojni napovedi. V Ligu je nastalo veliko barakarsko naselje logističnega centra s skladišči orožja in municije ter številne delavnice za vojaške potrebe v zaledju Soške fronte.

Z veseljem je Malči obujala spomine na življenje med begunci v Torinu. Najprej je delala v tovarni sukanca. Kot zanimivost je vedno povedala, da je bila sprejeta v delovno razmerje na podlagi lažnih podatkov. Mama jo je peljala v tovarno s ponarejenim datumom rojstva, saj še ni izpolnjevala zakonsko predpisanega minimalnega starostnega pogoja za zaposlitev. Ročnih spretnosti se je takoj privadila, lepe spomine je imela na delo v tovarni. Kasneje je delala tudi pri proizvodnji čokolade. Po prvi svetovni vojni se je vrnila domov, vendar njenega zlatega nakita ni bilo več pod hišnim pragom.

Za obdobje med svetovnima vojnama lahko rečemo, da je bilo izseljevanje Slovencev usmerjeno predvsem v rudarska območja Evrope. Bila so leta povojne gospodarske in finančne krize, ki je zajela domala ves svet. Nemčija je bila poražena in francosko gospodarstvo se je oziralo proti romanski in slovanski Evropi. Glavni magnet za priseljence iz naših krajev je bila relativna bližina Francije, ki je zahtevala zdrave in  lojalne delavce in delavke. Francozi so hvalili zlasti sposobnosti Italijanov s severa, ki so bili umirjeni, krepki in delavni fantje. Prav takšni so bili naši fantje na Kolovratu, v sklopu takratne kraljevine Italije, ki so se za daljša obdobja izseljevali v tujino.

Krepak in postaven fant, ki je šel s trebuhom za kruhom, je bil tudi Malčin izbranec in kasnejši mož Feliks. Obstajajo zapisi o poučnih besedah našim izseljencem ob odhodih iz domovine kot je naslednji: »Dragi brat! Ti odhajaš od nas. Bog bodi s teboj! Njegov sveti blagoslov naj te spremlja po vseh tvojih poteh! Varuj pa se pijače, vlačug, brezverstva, slabih društev in slabega časopisja!« …

Večkrat je Malči pripovedovala, da je Feliks delal v rudniku v Franciji, vendar na nemško govorečem območju, saj je po vrnitvi domov obvladal nekaj besed nemškega jezika. Na podlagi dokumenta o izplačani plači je razvidno plačilo prispevkov k plači iz leta 1928 na območju občine Rheinfelden blizu Bazla, na tromeji Francije, Nemčije in Švice. Delodajalci so tujcem deklarativno zagotavljali enakost z domačimi delavci, in to tako glede mezd kot socialnih pravic.

Izseljeni delavci so se običajno v času večjih praznikov vračali domov. Sklepamo lahko, da se je Feliks nekoč vrnil iz Francije domov za božične praznike, ker je povabil Malči na bogat nakup v eno od največjih tekstilnih trgovin v ulici Corso v Gorici. Malči si je izbrala svečan črn bukle plašč. Imel je velik ovratnik in gumbe, oprijet životec s pasom in spodnji kampana del z velikimi žepi. Poleg si je izbrala črne usnjene škornje z vezalkami in elegantno nizko peto. Višina škornjev je segala do roba plašča. Imela je prefinjen okus oblačenja. Njene obleke so bile zapete do vratu, rokavi so morali pokrivati komolca, krilo je moralo segati čez kolena. Izbrani vzorci so bili umirjenih odtenkov in ne prevelikih dimenzij. Imela je velik nabor naglavnih rut. Sortirane so bile po namenih: za vsak dan, za k maši, pogrebne, za v štalo, za izdelavo masla. Zimske rute so bile volnene in temnejših barv, poletne pa bombažne in svetlejše. Vsakdanje rute je zavezovala na tilniku tako, da je en krajec vozla ležal čez rame proti prsim, drugi pa proti hrbtu. Svečane rute je vezala pod brado. Najraje je kupovala volnene rute s karo vzorci in resicami. Te je najlažje vzdrževala. Izpulila je nitko pri resicah in jo nadomestila na mestu poškodovanja. Barvi poškodovane in nadomestne niti sta se morali ujemati. Malči je bila mojstrica ročnih spretnosti. Vedno je šivala v nedeljo popoldan, kot ji je svetovala mama: »Glej, da boš na nedeljo zašila in zlikala bratom vse obleke, da bodo imeli kaj obleči na ponedeljek«.

Feliks je ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja pisal ženi pismo iz tujine. Opisoval je okoliščine, ki so napovedovale bližajoče se težke čase. Obstajala je velika verjetnost začetka druge svetovne vihre, zato je ženi predlagal, da nabavi nujne zaloge določenih vrst živil, poudarjeno je omenil poper. Očitno je bila to ena njegovih ljubših začimb, ki jo je užival med izseljenci.