Naša nona Anica Gabrijelčič - Prgonova, poročena Jovanović, je bila še ena zadnjih preživelih internirank iz nemških taborišč. Težka zgodnja mladost ji je pustila močan pečat za vse življenje in kdo ve, koliko skrivnosti je odnesla s sabo v grob. V spomin nanjo, na mučno življenje Primorcev pod fašizmom in opomin na grozote, ki se ne bi smele dogajati, naj bo tale najin prispevek.

Anica, Ana, kot smo jo mi imenovali, je bila spoštljiva, dobrosrčna, radodarna, vztrajna, smešna, marsikdaj pa tudi sitna in trmasta. Bila je predzadnji otrok v mnogoštevilni družini Prgonovih iz Bodreža, rojena davnega leta 1927, njeni pravnuki bi rekli v starem veku, mami Amaliji iz Svetoga in tatu Francu Prgonovemu. Zadnja, rojena dve leti za Ano, je bila Boža. Ana je neštetokrat pripovedovala njej drag spomin, kako sta tatu sedeli na kolenih, objemal ju je in pel Mau čez Izaro.

Njen tata je bil zaveden Slovenec, ki je odločno zavračal članstvo v fašitstični stranki. Posledice je trpela mnogoštevilna družina, ki jo je preživljal s priložnostnimi deli, zato so bili večkrat lačni kot siti. Stopnjevanje fašističnega pritiska je še pred vojno vplivalo na celotno družino. Ano je zaznamoval prvi stavek nove italijanske učiteljice, ki ni znala slovensko: “Qui si parla solo Italiano.”

Močan odpor do fašizma je bil v družini velik in je v beg v Jugoslavijo, kasneje pa k partizanom, pognal starejše brate in sestre. Zaradi izdaje vaščanov so sredi leta 1943 po njih prišli škuadristi. Zavedni sosedje so jih tik pred zdajci obvestili, da prihajajo po njih, zato sta Ana in sestra Ema zbežali skozi zadnji vhod hiše, po hribu navzgor. Doma zajeti oče, mama ter sestrica Boža, so končali v taljanskem taborišču, Ana in Ema pa sta odšli v partizane.

Konec leta 1943 se je s 16 leti v Beli Krajini pridružila XIV. Diviziji, ki naj bi okrepila slovenski osvobodilni boj na Štajerskem. V nečloveških razmerah, ob količinah snega, ki si jih danes ne moremo niti predstvljati, se je divizija iz Bele Krajine, preko hrvaškega Zagorja, Kozjanskega, Obsotelja in preko Zidanega mosta, prebijala proti Štajerski. Snega je bilo do pasu in njej ter še nekaterim soborcem so v koroških hribih pomrznile noge, zato so jim jih zavili v žakljevino in jih skrili v bunker, kjer so bili po nekaj dneh izdani. Zajeli so jih Nemci in prepeljali v zapor v Železno kaplo, od tam pa deportirali v Matheusen, kjer je delala v Siemensovi tovarni in dalje v zloglasni Auschwitz.

Nepopisno trpljenje v tem kraju groze je Ana kdaj pa kdaj po delčkih zaupala enkrat enemu, drugič drugemu, večino grozot iz tega obdobja pa je zadržala zase, čeprav so jo težile in bremenile. Ničkolikokrat je zjutraj povedala, da je slabo spala in da so jo celo noč preganjali Nemci.

Tik pred padcem nacističnega režima so nacisti preživele iz koncentracijskih taborišč peljali na zloglasne pohode smrti.  Anina pripoved, kako ji je z Micko iz Ljubljane in še dvema drugima sojetnicama uspelo pobegniti, kako so na eni kmetiji na poljskih prostranstvih zaklale in pojedle kokoš, da bi preživele, se odslikuje v pripovedi “Tetovator iz Auschwitza”, s katerim jo veže vtetovirana številka na roki. Avtorica pripoveduje slikovito zgodbo štirih deklet, ki se zdi kot déjà vu, kot že slišana pripoved:

Gita in njene prijateljice skupaj z več kot tisoč ženskami odkorakajo iz Birkenaua in Auschwitza, trudno hodijo po ozki poti skozi sneg, ki jim sega do gležnjev. Kolikor previdno lahko, Gita in Dana pogledujeta po vrstah, predobro se zavedata, da bo vsako opotekanje kaznovano s kroglo. Tisočkrat vprašata: “Si videla Cilko? Si videla Ivano?” Odgovor je vselej enak. Ženske podpirajo druga drugo in se držijo za roke. Občasno se ustavijo, ko jim povedo, naj si vzamejo počitek. Kljub mrazu sedejo v sneg, le da si malo odpočijejo noge. Številne ne vstanejo več, ko ukažejo ponovni premik, mrtve ali tiste, ki so na robu smrti, ne morejo narediti niti koraka več.

Dan se prevesi v noč in še vedno korakajo. Njihovo število se zmanjšuje, zaradi česar je samo še teže ubežati budnemu očesu esesovcev. Ponoči Dana pade na kolena. Ne more več nadaljevati. Gita se ustavi za njo in nekaj časa ostaneta neopaženi, ko ženske hodijo mimo njiju. Dana ji kar naprej govori, naj jo pusti in nadaljuje pot. Gita ugovarja. Raje bo umrla s prijateljico nekje sredi Poljske. Ko se jima približuje časntik SS, štiri mlada dekleta Gito potegnejo na noge in jo odvlečejo s seboj. Gita pogleda nazaj proti esesovcu, ki se ustavi ob Dani, toda odpravi se naprej, ne da bi izvlekel pištolo. Noben strel ne odjekne. Gito dekleta vlečejo naprej. Nočejo je izpustiti, ko se skuša osvoboditi, da bi stekla nazaj k Dani.

V temi se spotikajo naprej, občasnih strelov ne registrirajo več. Ne ozirajo se več naokoli, da bi videle, kdo je padel.

Ko napoči dan, se ustavijo na polju ob železniški progi. Tam čaka lokomotiva in nekaj živinskih vagonov. Ti so me pripeljali sem. Zdaj me bodo odpeljali proč, pomisli Gita.

Ugotovi, da so štiri dekleta, s katerimi potuje, Poljakinje, ne pa Judinje; Poljska dekleta so odpeljali od njihovih družin iz razlogov, ki niso nikomur zanani. Prihajajo iz različnih mest in preden so prispele v Birkenau, se niso poznale med sabo.

Čez polja dekleta vidijo hišo, ki stoji na samem. Za njo se razprostira gozd. Esesovci lajajo ukaze, medtem, ko v lokomotivo nalagajo premog. Poljska dekleta se obrnejo h Giti. Ena od njih reče: “Stekle bomo do tiste hiše. Če nas ustrelijo, bomo umrle tukaj, toda nikamor drugam ne gremo več. Se nam boš pridružila?”

Gita vstane.

Ko se dekleta poženejo v beg, se ne ozirajo več. Zmešnjava, medtem ko na vlak natovarjajo na tisoče in tisoče žensk, zamoti vse stražarje. Vrata hiše se odprejo, še preden prispejo do nje.

/…/

Od zunaj slišijo ponavljajoče se streljanje in pogledajo skozi zavese in opazujejo, kako preživele ženske končno natovorijo na vlak. Po snegu poleg proge je polno trupel. Moški dekletom pove naslov sorodnika v bližnji vasi, kjer naj poiščejo zavetje in jih oskrbi z zalogo kruha in odejami. Zapustijo hišo in se podajo v gozd, kjer preživijo noč na pomrznjenih tleh, objete, v jalovem poskusu, da bi se ogrele. Gola drevesa nudijo le malo zaščite tako pred silami narave kot pred prežečimi pogledi.

(Morris, Heather. Tetovator iz Auschwitza. Maribor: Hiša knjig, Založba KMŠ, 2018. Str. 220 – 222.)

Po mučni in dolgi poti s Poljske so s tovornim vlakom prispele v Gornjo Radgono. Po neprijaznem sprejemu v domovini, kjer so bile ozmerjane za nemške kurbe, se je Ana domov vrnila na Sv. Petra in Pavla, 29. 6. 1945. V prisrčnem srečanju na placu s takratnim duhovnikom Ivanom Semičem ji je povedal, da je zelo molil zanjo.

V nečloveškem Auschwitzu je izgubila vero v boga. Vedno je povedala, da če bi bog res obstajal, ne bi dovolil takih grozot. Kljub temu se je zaobljubila, da če pride živa iz taborišča domov, pojde po kolenih iz Bodreža na Sveto goro. Od tega jo je odvrnila njena mama, sicer globoko verna, češ da je že dovolj pretrpela.

Na prvomajski proslavi v Novi Gorici je spoznala Ivota. Življenje z oficirjem ni bilo lahko. Veliko so se selili, od Vipave, Ajdovščine, preko Nove Gorice v Leskovac v Srbiji, na koncu so se ustalili v Kanalu.

Leta 1953 je prišla mala Lili, ki je odrasla v veliko Liljano, najino mamo. Ana je pri nas doma dnevno pomagala, naju čuvala in skrbela za gospodinjstvo. Kasneje jo je razveseljevalo pet pravnukov, ki so radi prihajali k njej na sladoled in z njo kakšno zapeli ali ji kaj zaigrali.

Ana je bila zelo navezana na celotno svojo družino, še posebej na svojo najmlajšo sestro Božo. Dokler jima je zdravje dopuščalo, sta se redno obiskovali in klepetali, zato jo je njena smrt močno prizadela.

Ana je doživela častitljivo starost. In doživela jo je doma, kar je danes nedvomno privilegij in za kar gre zahvala najini mami in tatu, pa tudi nesebičnim sosedom, ki so marsikdaj ob vseh mogočih in nemogočih urah priskočili na pomoč.

V nedeljo, 21. 12. 2025, je v devetindevetdesetem letu še zadnjič legla k počitku in najdaljša noč v letu se zanjo nikdar ni končala …

Vnukinji Metka in Jana Medvešček