Ko Ivan Schilling ni mogel več čebelariti, je delo prevzel sin Jože. Leta 1986 so združili čebelarski dejavnosti Erzetič in Schilling. Po smrti Avgusta Erzetiča je leta 1995 čebelarstvo prevzel Peter.  

Vedno je govoril, da gre gledat muhe.  Njegov mentor je bil sosed. Peter se spominja Avgustovih pripovedi, kako so panje prevažali s traktorji ali tovornjaki. Vozili so jih celo v Liko na Hrvaško, ko je več čebelarjev najelo en tovornjak in so si uredili dopust, da je lahko vsak po teden dni pazil na čebele. Leta 1986 so tudi sami nabavili tovornjak, da so lahko prevažali panje, leta 1992 pa so postavili stalni čebelnjak v Brdicah pri Kožbani in v Desklah.

Na osnovi dolgoletnih izkušenj pravi, da ni opaziti večjih sprememb pri čebelah, pač pa v podnebju, kar pomeni, da so zgodnejše paše in toplejša poletja. Med točijo trikrat: cvetličnega v aprilu, akacijevega v maju in lipovega v juniju. Pred leti je bil zastopan tudi kostanjev med, ki pa ga je prizadela bolezen kostanjeva šiškarica. Pri Schillingovih je glavno sladilo med (akacijev), saj ga dajejo v kavo, sladice in sladoled. Preizkusili so tudi med z dodatki zelišč.

Sprva so ročno točili med, potem s pomočjo elektromotorja, Peter pa je kasneje sam naredil veliko električno točilo na osem satov. Po izobrazbi je namreč strojni tehnik, večino opreme je sam skonstruiral in izdelal, saj so mu takšne inovacije v veselje. Leta 2010 je prejel priznanje Antona Janše III. stopnje. Vsako leto se udeležuje mednarodnega ocenjevanja medu v Semiču in je že vrsto let uspešen. Letos je prejel zlato priznanje za lipov med. Stalno se izobražuje, leta 2004 je med prvimi čebelarji v Čebelarskem društvu Kanal - Brda opravil nacionalno poklicno kvalifikacijo za čebelarja. Petnajst let je dejaven v upravnem odboru Čebelarskega društva Kanal - Brda. Sicer pa je tudi gasilec in zanimivo, kot nono Gušto, tudi on dela v kamnolomu.