Tekst: Boštjan Simčič

Zlatko, dosegel si odlično 70. mesto in progo pretekel v 123 urah. Kot praviš, imamo podobna tekmovanja tudi v Sloveniji, le da so krajša. Kje si pravzaprav izvedel za ta tek?

Na spletni strani Planet Mountain. Znani alpinist iz Anglije se je v lanskem letu tega teka udeležil in o preizkušnji napisal zanimiv članek. Že med branjem sem se odločil, da je to to, in da moram poskusiti. Ko sem se v začetku januarja hotel prijaviti, je bilo tekmovanje v 24 urah že polno zasedeno, tako sem pristal na čakalni listi. Čez poletje sem nekaj tekel, nekaj kolesaril, pa letel z jadralnim padalom in nekaj plezal. Avgusta meseca je bil Tor des Geants še vedno plan za prihodnje leto. Potem pa dobim e-mail, da se moram v 48 urah odločiti in sem brez pomisleka udeležbo potrdil.

Prav veliko časa za priprave nisi imel?

Nisem se prav načrtno pripravljal, ker sem za udeležbo dejansko izvedel slab mesec prej. Drugače pa tečem, že od kar sem se lotil alpinizma, saj je dobra kondicijska priprava osnova vsega. Po dobri letalni sezoni v letu 2009 sem se leta 2010 bolj resno kondicijsko pripravljal za X-Alps 2011. To je »dirka« preko Alp, od Salzburga pa vse do Monaka, peš in z jadralnim padalom. V kolikor ti razmere dopuščajo, poskušaš čimveč odleteti, drugače pa s padalom na hrbtu hodiš ali tečeš. Zadeva traja non-stop, se pravi tudi ponoči brez predaha, počivaš pa po potrebi. Prečkaš hribe, doline, ledenike, skratka taprava preizkušnja. Ampak nisem bil izbran, običajno izberejo samo 30 'atletov' iz celega sveta.

Tako sem se prijavil na Tor des Geants. Vsaj kar se kopenskega dela tiče, gre za podobno preizkušnjo, prav tako tečeš non-stop tudi ponoči, vendar je logistično bistveno lažja, saj je pot že vnaprej načrtovana in dokaj dobro označena.

Kdaj ste se odpravili v Italijo?

Konec avgusta sem izvedel, da sem sprejet, tako da sem kar pohitel s pripravami. Start v Courmayeryu, v mestecu pod Mont Blancom je bil 11. septembra ob 10h. Tor des Geants poteka po hribih in dolinah okrog doline Aoste pod najvišjimi vrhovi Alp, od Gran Paradisa, Monte Rossa, Matterhorna, Mont Blanca...  Kot da bi tekel po hribih okoli doline reke Soče od Gorice do izvira po eni strani in nazaj po drugi, samo da je vse večje in višje. Razpon višinske razlike je bil med 300 pa do 3000m nadmorske višine, tako da smo prvi dan imeli vse vremenske razmere,  od dežja do snega, potem pa enkratno vreme in res enkratne mrzle jasne noči s polno luno.  

Kakšno pa je vzdušje na teku?

Enkratno. Na začetku je bila kar 'gužva'. Na startu je bilo okoli 600 tekačev iz vsega sveta, potem smo se pa kar porazgubili, tako da sem bil večinoma sam. Vsako toliko časa kakšnega prehitiš, ali obratno. Tiste, ta prave, smo videli samo na startu. V cilj nas je prišla polovica. Prvi je porabil dobrih 80 ur za vseh 330 hribovskih km. Prvih 150 km sem pretekel brez počitka oziroma spanja. Takšen je bil namreč načrt, saj sem svoje sposobnosti, do 37 ur neprestanega gibanja, že preizkusil na svojih hribovskih poteh. Pot sem nadaljeval po dobri uri in pol spanja. Sicer je na takšni preizkušnji pomembno prav vse, tudi prehrana, pijača, obutev, oprema… in da ne izgubljaš preveč časa na vmesnih točkah. Skratka, da si s časom čimbolj ekonomičen in se stalno premikaš.  Med tekom redno ješ in piješ, saj moraš nekako vsaj delno nadoknaditi, kar porabiš.

Si bil sam na teku?

Ne, Boris Kuk iz Kanala mi je bil res v veliko pomoč, pomagal mi je pripraviti opremo, hrano na glavnih vmesnih točkah, poskrbel za masažo in mi bil v psihično oporo. Približno na vsakih 50 km so bile razporejene glavne vmesne točke (okrepčevalnice), kjer sva se srečala. Medtem, ko sem si vzel čas za počitek, je on pripravil vse potrebno za nadaljevanje teka.

Kakšen pa je občutek, ko pretečeš 330 km?

Nič posebnega, pečejo te podplati, bolijo kolena in na obeh nogah imaš po par žuljev (smeh). Vse je v glavi. Nekako sem si vbil v glavo, da če ne bo kakšnih večjih problemov s koleni ali poškodbami, bom že kako zmogel. Tekmovalnost ni bila moja prioriteta, hotel sem izkusiti nekaj novega in se bolje spoznati.