V letošnjem letu mineva 800 let omembe Ročinja v pisnih virih. V nedeljo, 22.9. 2024 smo se na pobudo našega duhovnika Jožeta Mikuša spomnili na tri velike može, ki so v Ročinju pustili pomembno dediščino. Valentin Stanič, Vinko Vodopivec in Janko (Avgust) Ipavec so vsak na svoj način pustili pečat v našem kraju. O Valentinu Staniču smo v tem letu slišali in brali že veliko. Poleg pesmi, ki jih je napisal in sam tiskal v času službovanja v Ročinju, je »najvidnejša« dediščina poslopje stare šole, danes Dom Valentina Staniča, kjer se – poleg cerkve sv. Andreja – odvija večji del kulturnega življenja v našem kraju. Vinko Vodopivec se je zaradi očetove službe iz Ročinja odselil v zgodnjih otroških letih, a ostaja med nami prisoten v mnogih cerkvenih skladbah, ki še danes bogatijo bogoslužja. Plošča na njegovi rojstni hiši od leta 1968 trajno spominja, da je naš rojak. Avgust Ipavec, ki je lanskega oktobra umrl na Dunaju, je tudi ročinjski domačin. V domači cerkvi je pel novo in srebrno mašo, večino svojega duhovništva pa je služboval na Dunaju. »Domov« se je vračal v svojih skladbah, v katerih je na svoj način pripovedoval o lepih in bridkih obdobjih naših krajev.

Za uvod v slovesno praznovanje so predstavniki Krajevne skupnosti Ročinj in gospod Jože Mikuš k rojstnima hišama in kulturnemu domu položili spominsko cvetje. Sveto mašo je ob somaševanju Jožeta Mikuša in drugih duhovnikov vodil Aleš Rupnik, domači cerkveni zbor pa je za bogoslužje pripravil pesmi Avgusta Ipavca in Vinka Vodopivca. Po maši nas je v nadaljevanje programa z izbrano vezno besedo popeljala Vanja Gabrijelčič: «Stanič, Vodopivec in Ipavec so s ponižnostjo in z odgovornostjo sprejeli svoj talent. Niso ga zakopali, šli so na pot in ga v moči evangelija plemenitili in večali. S svojim življenjem in delom nam tako dajejo zgled, da darov, ki jih prejemamo, ne zadržimo zase, ampak jih razvijamo, ne v lastno korist, temveč v korist bližnjega, sedanjih in prihodnjih rodov. Kajti, če ponovim s pesnikom Gradnikom: Dedič sem: čutim očetov predrage darove …/ Čutim, da ves sem povezan kot vozli so mreže, /da sem sredina in novih zametkov začetek, / da sem prejel in da moram oddati imetek …« Sledila je še predstava »Jaz… Valentin Stanič«, ki jo je pripravil in režiral Primož Božič, v njej pa so nas Primož Božič, Martin Gerbec in Simeon Kodelja, recitatorka Zoja Muznik, mlade pevke iz Ročinja in pevci, ki so del MePZ »Jože Srebrnič« Deskle popeljali v delčke bogatega življenja tega znamenitega moža.

Prijetno druženje se je ob domačih dobrotah nadaljevalo na Placu. V spomin ostajajo  informativne table, ki jih je oblikoval Aljaž Ipavec, in so zdaj na ogled v domači cerkvi.