Soavtor knjige g. Rok Uršič pove, da knjiga združuje vse znane podatke o partizanskih sanitetnih postajah v Posočju, kot so : št. 4 na Šentviški planoti, št. 5 v Kneški grapi, št. 6 pod Čadrgom, št. 7 pod Krnom, št. 8 na pobočju Matajurja, št. 9 pod Skalco pri Doblarju, št. 10 na pobočju Kanina, C 401 nad Breginjem, sanitetna postaja pri Robidišču in na Miji, postaja Vršiček v dolini Tolminke in postaja Briško – Beneškega odreda v Volčanskih Rutih. Največ prostora je v knjigi namenjeno slovenski vojaški partizanski bolnici, ki je zdravila ranjence iz goriše fronte, potem postala premična bolnica 1.soške brigade, kasneje pa centralna bolnica na desnem bregu Soče. Združila je vse sanitetne postaje v Posočju, jih strokovno podpirala in materialno oskrbovala. Zaradi zavajanja sovražnika je bolnica nosila razna imena. Najbolj pa je znana pod imenom » Svoboda ». Delovala je na 16. lokacijah med Kostanjevico pri Ligu in Volčanskimi Ruti, kjer je v največji tajnosti negovala prek 200 pacientov.

Žal g.Jelka Peterka – Gabrijelčič izdaje knjige ni dočakala. Njen  zadnji večni dom je na pokopališču na Dolskem.

Rojena je bila leta 1930 na Srednjem, kot prvi otrok Krancove družine. Bilo jih je pet, ko jim je leta 1941 umrla mama Angela. Najmlajši brat je imel komaj leto in pol. Tako je morala skupaj z očetom Mihaelom prevzeti vso skrb za mlajša brata in sestri. Prevzeti pa je morala tudi gospodinjska in kmečka dela.

22.februarja 1944 so Nemci prišli v Krancevo hišo in aretirali očeta. Slutil je da otrok ne bo več videl, zato jim je dejal: »Danes bom šel k mami v nebesa. V življenju bodite pridni in pošteni.« Odpeljali so ga na sredino vasi in tam zverinsko mučili. Med mučenjem je klical svoje otroke. Ustrelili so ga pod vasjo v bližini cerkve. Naslednji dan so vas požgali.

Otroci so ostali brez staršev in doma. Dobri ljudje so jim nudili najnujnejše, da so lahko preživeli. Nikoli več niso živeli skupaj. Jelka je bila dve leti in pol pri Mariji Jug (Drejčkovi) na Srednjem.

Otroci so se razkropili po svetu, kjer so si ustvarili svoje družine. A ljubezen do domače zemlje in rojstnega kraja je bila zmeraj močnejša. Radi so se vračali v rojstno vas na družinska srečanja.

Jelka je izdala tudi zemljepisno zgodovinski almanah – knjigo Kambreško – Srednje. Tu je opisala lepa pa tudi težka leta v domačih krajih med obema vojnama, še posebej obdobje med 1941 do 1945.

Veselila  se je tudi obnove vaškega doma, ki je poimenovan po očetu Mihaelu.