S šolskim planinskim krožkom in planinskim društvom Horjul se enkrat na mesec odpravimo na pohod. Tokrat smo se z vlakom odpeljali na pohod po Aškerčevi poti. Tega izleta smo se zelo veselili, ker ni bil odpovedan, kot nekaj prejšnjih izletov zaradi covida, pa tudi zato, ker so skupaj z nami lahko odšli tudi naši starši.
V soboto, 19. 3. 2022, smo se ob 7:30 zbrali na ljubljanski železniški postaji in se »pofočkali« pri učiteljicah Andreji Kobetič, Marjeti Oblak in Ani Selan. Spremljali so nas tudi predstavniki planinskega društva Horjul ter naši starši. Skupaj nas je bilo skoraj 90. Ob 7:40 je vlak odpeljal. Peljali smo se okoli dve uri. Pot je hitro minila, saj smo si imeli veliko za povedati. Prispeli smo do postaje Zidani Most, od tam pa smo pot nadaljevali peš. Najprej smo se nekaj časa vzpenjali, potem se je pot vzravnala in tako naprej. Med potjo smo se nekajkrat ustavili, saj smo morali pojesti malico in se odžejati. Včasih pa je počitek služil za zbiranje štampiljk. Pot se je kar vlekla in bila je naporna. Med potjo smo se igrali igre, se pogovarjali, hecali in tudi kaj zapeli. Naš najvišji vrh je bil Stražnik (655 m). Od tam se je na lepo sončno soboto videlo zelo daleč naokrog. Čez nekaj časa smo prispeli do rojstne hiše Antona Aškerca. Lahko smo si jo ogledali. Za odrasle je bilo plačilo, otroci pa smo imeli brezplačen vstop. V rojstni hiši smo videli veliko zanimivih reči, na primer črno kuhinjo. Izvedeli smo, da se je Anton Aškerc rodil 9. januarja 1856 v Rimskih Toplicah. Njegova starša sta bila Anton Aškerc in Agata Aškerc. Izobraževal se je na l. gimnaziji v Celju. Po poklicu je bil pesnik, arhivist, duhovnik, pisatelj in urednik. Umrl je 10. junija 1912. Pokopan je v Navju v Ljubljani. Tam smo še pomalicali. Potem smo se sprehodili do parka v Rimskih Toplicah, kjer smo se ustavili, saj smo morali počakati vlak. Otroci smo se igrali, lovili, se kotalili po klancu, se valili po suhem listju, plezali po visokih drevesih … Bilo je zabavno. Čez približno pol ure smo se odpravili proti postaji v Rimskih Toplicah. Na poti proti postaji smo se ustavili v trgovini, kjer smo si lahko kupili kakšen spominek ali priboljšek. Ko smo prispeli na postajo, smo bili obveščeni, da ima naš vlak na žalost zamudo. Ko je prispel, smo se vkrcali. Med vožnjo smo morali enkrat prestopiti na drug vlak. Do železniške postaje v Ljubljani smo se vozili približno eno uro in petinštirideset minut. V tem času smo si izmenjali vtise in si razdelili še zadnje ostanke malice. Ko smo prispeli v Ljubljano, smo se poslovili, si pomahali in se odpravili nazaj domov.
Ta izlet je bil naporen, saj smo naredili skoraj 14 kilometrov, a to je bil tudi zelo zanimiv in doživet dan.

Kijara Verbič in Jona Prebil