V horjulski dolini in okoliških vaseh je to praznovanje živo in močno. Lahko rečemo, da gre za tradicijo? Morda, ampak to je premalo, to ni dovolj močna beseda. Kajti, ko v nedeljo zjutraj na vstajenjski procesiji sodeluje toliko ljudi, da sploh ne vidiš do konca procesije, ti postane jasno, da verniki tukaj v tem prostoru, k temu prazniku pristopijo s sercem in dušo. Cerkev je bila tako polna, da so morali nekateri ostati zunaj, saj znotraj ni bilo več prostora.

Pot po kateri je vodila procesija ob spremljavi zvonov je bila lepo urejena. Na okenskih policah so gorele sveče, mimoidoče pa so spremljali kipci matere božje. Ko je Jezus v eni od svojih prilik govoril o veri in o tem kako velika je (ko bi bila vsaj tako velika kot gorčično zrno) je dal vsem jasno sporočilo. Kdo smo mi, da bomo sodili o veri drugega, o veri sokrajana? Kar šteje, so naša dobra dela, odločitev da delamo za dobro in za življenje. In na koncu seveda tudi upamo, da s svojim življenjem naredimo v tem našem prostoru in času nekaj dobrega za večnost.

Horjulski župnik Janez Smrekar je svoje življenje in delo predal služenju cerkvi in ljudem. Morda se sliši neverjetno a v župniji Horjul deluje že od leta 1991. Torej je povezan z našimi kraji že več kot 30 let. V kratkem pogovoru o tem kaj zanj pomeni postni čas in velika noč je dejal, da je zanj pomembno predvsem to, da v postnem času ljudi pozovemo, oziroma pripravimo, da se potrudijo za vero. Ni dovolj, da imamo le navade, oziroma se opiramo le na tradicijo. Pozvani smo, da našo vero vsako leto ob postnem času poglobimo in se skušamo približati Bogu. V župniji je veliko priložnosti za to. Od različnih pevskih skupin, pritrkovalcev, biblične skupine, zakonskih skupin, animatorjev in oratorija, ki zaživi med počitnicami in kjer kar mrgoli otrok. Ne smemo pozabiti vseh, ki kot laiki delujejo za dobro vseh in nenazadnje Družinske iniciative, ki skrbi za katoliške vrednote in družino.

Ob tem moramo dodati, da prav vsak, ki je krščen pripada občestvu cerkve. Kot je rekel - žal že pokojni papež Frančišek, vsi smo bratje in sestre in smo pozvani, da sodelujemo in prispevamo svoj del po svojih sposobnostih in talentih za boljši svet. Vedno začnemo tam kjer smo v domači župniji.

Besedilo in foto:

Peter Kavčič