Logo MojaObčina.si

Horjul

DANES
13°C
4°C
JUTRI
16°C
5°C

V spomin – arhitekt Andrej Briški (1943–2021)

8. januarja nas je v 78. letu zapustil arhitekt Andrej Briški, ki je s svojim predanim delom v horjulski župniji in občini pustil neizbrisen pečat.
Začetek najinega prijateljstva sega več let nazaj, ko so se pričele prve priprave in predlogi za lokacijo poslovilne vežice na Vrzdencu. Trdna vez prijateljstva in spoštovanja je trajala vse do zadnjega dne.
Andrej mi je rad pripovedoval o svoji mladosti, ljubezni do športa, gora in slikarstva. Pa tudi o drugih plateh življenja, še posebej o težkih povojnih letih, ko je takratna oblast njegovi družini zaplenila premoženje ter povzročila rane, ki še do danes niso povsem zaceljene. Že v rani mladosti sta mu bila privzgojena delaven in pošten značaj. Posebej z zanosom in ponosom je rad spregovoril o svojem starejšem bratu Milošu, ki je bil salezijanski duhovnik.
Poklic arhitekta mu je bil res pisan na kožo. S svojo natančnostjo, strokovnostjo, doslednostjo in prefinjenim občutkom za lepoto je v dolgoletni karieri naredil izredno veliko na svojem področju.
V horjulski dolini bodo ostala trajna znamenja njegovega dela;
Od načrtovanja poslovilne vežice pri sv. Urhu, obnove farne cerkve sv. Marjete in prosvetnega doma v Horjulu, prenove pokopališča na Lesnem Brdu pa vse do projekta poslovilne vežice na Vrzdencu. Tudi pri postavitvi Bastičevega križa v Zagorici ni ostal ravnodušen, ponudil je svojo pomoč, saj je mu je bila tematika o medvojnih in povojnih pobojih zelo poznana.
Neizmerno sem mu hvaležen za pomoč in nasvete pri zadnji obnovi cerkve sv. Kancijana na Vrzdencu v letih 2017/2018. Ob tem sodelovanju sem po njegovi zaslugi pridobil veliko znanja na področju obnove sakralne kulturne dediščine.
Njegov zadnji realiziran projekt je bila poslovilna vežica na Vrzdencu, za katerega je porabil ogromno energije. V vežico svetega Krištofa, ki jo je poimenoval na moj predlog, je mojstrsko umestil originalno fresko zavetnika v sili sv. Krištofa iz cerkve na Vrzdencu. Moderno zasnovan in bogato opremljen objekt je Vrzdencu v ponos. Dopolnjuje ga postavljen doprsni kip v spomin Cankarjevi materi, Neži Cankar roj. Pivk, ki se je na Vrzdencu rodila pred 178 leti.
Včasih nerazumljen, drugič razočaran je vztrajal do konca. Še več, bil je ponosen na svoje delo, hvaležen vsem, ki smo mu zaupali in mu pomagali. Žal se blagoslova vežice 10. oktobra lanskega leta ni mogel udeležiti. Pol ure pred začetkom slovesnosti mi je poslal pozdravno pismo. Kasneje mi je priznal, da ga je pisal s solzami v očeh.
V njem je takrat zapisal: »Lep pozdrav dragi Vrzdenčani in občani Horjula, žal mi je, da mi je bolezen preprečila, da bi se z Vami vred veselil in počastil naše skupno delo, ki je bilo nam vsem, meni in Vam v veliko veselje in čast!  Veseli me, da smo s skupnimi močmi in z Vašo veliko vztrajnostjo uspeli končati nalogo, ki smo si jo zadali! Pozdravljam Vas in se hkrati zahvaljujem vsem vam, da ste mi pogumno stali ob strani in marsikdaj z menoj vred iskali rešitve problemov, ki smo jih predvsem z Vašo močno voljo in vztrajnostjo reševali in jih tudi uspešno realizirali, tudi vera in upanje v uspeh sta nam zvesto stali ob strani!
Ne samo moja, tudi Vaša želja se je z Božjo pomočjo uresničila! Uspeli smo vsi in toplo mi je pri srcu, da sem lahko dal delček sebe v lep objekt, ki ste ga težko pričakovali in dočakali! Vesel sem in v veliko čast mi je bilo sodelovati z Vami pri realizaciji lepega in ponosnega objekta v Nežini in vaši rojstni vasi! Lepo praznujte in se veselite kapelice sv. Krištofa, ki nas varno vodi v naših težavah in upanju! Še enkrat Vas vse lepo pozdravljam in se veselim ponovnega srečanja z Vami! Lep pozdrav in kmalu nasvidenje, dragi Vrzdenčani in Horjulci!
Andrej Briški"

Dragi Andrej, rad sem vam ustregel, ko ste potrebovali prevoz. Skupaj s vašim prijateljem arhitektom Borutom Šajnom smo radi zavili v poznano slaščičarno na Vrhniki. Bilo je polno smeha in prijetnega kramljanja. Na vašem domu v Grosuplju sta me z vašo ženo Mileno vedno lepo sprejela. Ob zadnjem telefonskem pogovoru tri dni pred smrtjo ste mi še zadnjič naročili, naj pozdravim vse, ki so vam stali ob strani. Zvesto in iskreno prijateljstvo vam je res veliko pomenilo.
»Sicer pa se še vidimo tam na Vrzdencu, saj tam so nebesa, kaj ne?« je še dodal na svoj hudomušen način.
Bolezen pa je napredovala in bila je prehuda ovira. Preprečila vam je uresničitev preostalih načrtov in idej, ki vam ji res nikoli ni primanjkovalo.
V petek, 15. januarja, smo se od vas poslovili na pokopališču v Šmartnem po Šmarno goro. Andrej, počivajte v miru, naj vam bo Bog, v katerega ste neomajno zaupali, milosten sodnik in bogat plačnik.

Evgen Simonišek

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi