Pot je dolga 12 km, kar pomeni 4 ure hoje. Je lahka in primerna skoraj za vsakega starejšega pohodnika zdravih nog. Videti je, da so krajani željni sprejeti slehernega pohodnika. Pri tem je najdejavnejše njihovo turistično društvo, ki vsako prvo nedeljo v juniju organizira tradicionalni pohod, imenovan "S prijatelji po poti od cerkvice do cerkvice".

Pot nas je vodila mimo Litije do Polšnika. Iz doline smo se po 6 km dolgi poti pripeljali do Zgornjega Polšnika in pri župnišču pustili svoje avtomobile. Na informacijski tabli smo si na panojih ogledali vrisano pohodno pot in čas pohoda. Pot je od začetka do konca označena s tablami, zato ni nevarnosti, da bi se izgubili.

Večino poti se hodi po gozdnih poteh. Naša prva postojanka je bil zaselek Sušje, kjer smo se ustavili pri znamenju s podobo Brezjanske Marije. Nekoč je na tem območju razsajala kuga in znamenje so postavili v spomin na tisto obdobje. Kužno znamenje je bilo pozneje obnovljeno.

Sledila je samotna kmetija in nato zaselek Preveg, kjer smo zavili proti Ostrežu (856 m). Pot do tega najvišjega vrha je nekoliko nevarna za zdrs, zato smo si pohodniki med seboj pomagali in pazili drug na drugega.

Tik pod vrhom Ostreža je cerkvica sv. Katarine in tu smo si vzeli nekaj minut za počitek. Pot smo nadaljevali prek pašnikov, travnikov in kolovoznih poti ter mimo osamljenih kmetij prispeli do cerkvice sv. Lovrenca na Stranskem Vrhu. Ob cerkvici stoji urejena kmetija z velikim toplarjem, kjer se na dan organiziranega pohoda ustavijo pohodniki in se nekoliko okrepčajo.

Od tu nas je pot že vodila nazaj proti Polšniku, mimo samotne kmetije Cimerman, kjer smo zavili proti zaselku Glinjek. Tudi tu smo hodili mimo osamljenih kmetij in kmalu prispeli do vzpetine Na Lazah. Le streljaj proč od poti nas je pričakala zgodovinska znamenitost – peč na vetrni prepih. Ta je seveda obnovljena, saj je od tedaj, ko so jo uporabljali za taljenje železa, minila že predolga doba, da bi je zob časa ne poškodoval. 

Sledil je rahel spust do cerkvice sv. Jurija na Glinjeku. Po kolovozni poti smo nato prispeli do lovske koče v zaselku Koprivnik, kjer je vsako prvo nedeljo v juniju zbirno mesto pohodnikov. Samo še nekaj minut in že smo bili na naši izhodiščni točki.

Za dober zaključek nadvse prijetnega pohoda smo, kot se spodobi, skupaj zavili še v domači bife na dobro kavico, kjer nas je na vrtu prijetno grelo toplo jesensko sonce.

To je bil eden izmed naših najlepših letošnjih pohodov, pri čemer nam je dobro služilo tudi vreme. Tako smo si v mislih zaželeli, da bi se čim prej znova zbrali na kakšnem takšnem prijetnem in zdravju koristnem druženju.

Zabeležila: Olga Gabrovšek