Najprej se je občinstvu predstavila skupina, ki je zapela Prešernovo delo Kam. Zapeli so jo  pevci: Martina Čepon, Irena Hozjan in Marijan Novak ob spremljavi in petju Ljudmile Frelih na klavirju, Mete Rus z violino in  Anžeta Kenka s kitaro. Sledil je recital Prešernove Zdravljice v izvedbi Matka Zdešarja. Nato so nas s svojim ubranim in melodičnim petjem članice seksteta Šelestet popeljale na Solnograško, ko so zapele venček pesmi iz filma Moje pesmi, moje sanje. Slišali smo pesmi V planine zbežim, Beli cvet in Najljubše stvari. Spremljal jih je kitarist Simon Brand. Barbara Mlinar  je zapela Življenje, spremljala jo je Ljudmila Frelih na klavirju. Za dobro mero hudomušnosti in smeh v dvorani je s ščepcem prave horjulščine poskrbel Nejc Lončar, ki je raztegnil frajtonarico in zaigral ter zapel Var se, čeča  kantavtorja Iztoka Mlakarja. Ob spremljavi kitare Matjaža Krnca je Irena Hozjan zapela pesem Objem. Da se dobro znajde tako pred mikrofonom kot za klaviaturo je dokazal Marijan Novak z odlično izvedeno pesmijo skupine Victory Zelena dežela, ki se doslej še ni znašla na popevkarskih festivalih. Ljudmila Frelih in Uroš Lemut s kitaro sta zapela hudomušno Sva super par. Sledil je sestrski nastop Teje in Petre Nagode s pesmijo Prisluhni mi. Tina Oblak in Jošt Prosen sta ob spremljavi Petre Nagode na klavirju zapela pesem Mimogrede, ki jo v originalu izvajata Nina Pušler in Matjaž Robavs. Takoj zatem smo poleteli s pesmijo Letim v izvedbi terceta, ki ga sestavljajo Liza Pucihar, Anja Koren in Barbaro Mlinar, ob spremljavi Jake Puciharja na klavirju. Sledil je nastop Janje Sedlaček s pesmijo Rada bi znova poletela, spremljal jo je Peter Vdovč na klavirju. V nekoliko bolj rokerske vode nas je z akustično kitaro in pesmijo Siddharte Ledena popeljal Anže Kenk. Tudi naslednja pesem Raje mi priznaj, ki jo v originalu poje Alenke Godec, je dvorano napolnila z energijo. Nina Lončar jo je odlično odpela ob spremljavi Zale Rus na saksofonu, Marka Rusa na bas kitari, Davida Rusa na kahonu, Mateja Černeta na kitari in Ota Gvardjančiča na klavirju. Vsi nastopajoči so koncert zaključili s skupinskim nastopom. Ko so se vsi skupaj zbrali na odru Prosvetnega doma Horjul, so zapeli  zimzeleno popevko Šuštarski most ob spremljavi klavirja, na katerega je igrala Ljudmila Frelih, Davida Rusa na kahonu in Anžeta Kenka s kitaro.

Ob tej priložnosti je prav, da se spomnimo tudi samih začetkov koncerta slovenskih popevk v Horjulu, ki postaja že pravi mali popevkarski festival. Vse skupaj se je začelo, ker so pobudnice koncerta v Horjulu pogrešale žanrsko raznolikost, kar se tiče glasbe. V večji meri je šlo vedno bolj ali manj za koncerte narodno-zabavne ali zborovske glasbe. Irena Hozjan, ena od pobudnic, je dejala: "Nekaj let smo govorile o tem, kako bi bilo fino imeti kakšen takšen koncert z bolj pop ali džez glasbo, potem pa nam je bilo dovolj pritoževanja in smo šle same v akcijo. Na začetku smo izhajale iz slovenske popevke in k sodelovanju povabile ljudi iz okolice in znance, za katere smo vedele, da se ukvarjajo z glasbo (pojejo ali kaj igrajo). Pri prijavah so vsako leto imeli prednost lokalni glasbeniki, za dodatne točke, da jih je ravno prav, pa povabimo še druge znance iz okoliških in daljnih krajev. Bolj kot to, da bi povabile profesionalce, nam je bila sprva blizu ideja, da povabimo predvsem ljubiteljske pevce in instrumentaliste; da nastane simpatičen lokalni glasbeni večer." To je pobudnicam vsekakor uspelo, saj se je marsikdo opogumil in prav na tem odru naredil prve korake na odru pred občinstvom.
Če se v vas skriva glasbeni talent in imate dovolj petja pod tušem in pred svojimi domačimi, se ni težko prijaviti. Merilo pri prijavi pesmi vsako leto ostaja enako. Torej, da mora skladba imeti slovensko besedilo in da je blizu pop ali džez zvrsti. Od začetkov, ko so izvajalci za pester program zapeli po dve pesmi, je sedaj sodelujočih že toliko, da so organizatorji morali omejiti nastopajoče na izvedbo le ene pesmi. Irena Hozjan se spominja teh začetkov: "Začetna ideja je bila, da bi vse skupaj potekalo kot v džez baru: nizek oder, ne tako izpostavljen, v dvorani smo postavile mize in stole, nanj namestile okrasitev, pijačo in hrano. Ker pa je bilo obiska vsako leto več, tega koncepta nismo več mogle ohraniti, ker je postalo pretesno, zato vsi nastopajoči sedaj nastopajo na odru."

Ob tem seveda ni nenavadno, da je z izvedbo koncerta vedno več dela. Priprave na koncert se začnejo z organizacijskim delom približno 3 mesece pred koncertom, 2 meseca prej zberejo prijave. Pevci nato prijavijo točke in ekipe, torej izberejo pesmi in si sami poiščejo glasbeno spremljavo. Pred koncertom izvedejo eno ali dve skupni vaji, za skupne pesmi in zato, da takrat tudi drug drugemu predstavijo svoje točke. Na dan koncerta popoldne je tudi tonska vaja za vse. Organizatorke kljub temu, da je koncert postal kar velik organizacijski zalogaj, poskrbijo še za ostale malenkosti, da vse skupaj nemoteno poteka. Tudi to terja kar nekaj časa, a to rade počnejo. Izvajalcem tudi pošljejo posnetke koncerta, ki si jih nato lahko ogledate tudi na kanalu Youtube. 

Irena Hozjan vidi v koncertu izjemno priložnost za druženje in povezovanje: "Osebno mi koncert pomeni eno krasno priložnost sodelovanja z drugimi glasbeniki, nabiranje idej, učimo se drug od drugega, spodbudo, da stopiš ven iz cone udobja, in spodbudo za glasbeno rast. Všeč mi je, ker je obiskovalcem koncert vsako leto bolj všeč, saj pohvalijo raznolikost pesmi in se sprašujejo, kje vse najdemo te glasbenike.  Zelo mi je všeč, da vsako leto uspemo privabiti še kakega novega glasbenika. Letos mi je bil na primer zelo všeč nastop Nejca Lončarja.  V veselje mi je, da se med glasbeniki najdejo tudi vrhunski pevci in instrumentalisti. Med drugim je eno od pevk letos na klavirju spremljal Jaka Pucihar, sicer izredni profesor na akademiji za glasbo. Med nami so tudi dijaki konservatorija za glasbo: Oto Gvardjančič na klavirju, Zala Rus, saksofon, pevca Ljudmila Frelih in Marijan Novak. Petra Nagode je študentka akademije za glasbo, plus še kakšen instrumentalist, ki sem ga najbrž pozabila. Povsem raznoliko. Vesela sem, da publika ne zahteva vrhunskih nastopov, pač pa pride predvsem na en poseben glasbeni večer, uživa v glasbi in se navdušuje nad pogumom nastopajočih, saj je najtežje nastopati pred domačo publiko."

Besedilo in foto: Peter Kavčič