Svečana otvoritev z blagoslovom poslovilne vežice in kipa Cankarjeve matere je potekala v soboto, 10. oktobra, popoldne, v prijetnem jesenskem in sončnem vremenu, a žal tudi v skladu s strogimi 'protikoronskimi' ukrepi. Zato ni bilo možno pripraviti večjega praznovanja, kot so si ga vaščani želeli in tudi zaslužili.

Zbrane je z uvodnim recitalom Cankarjeve črtice z naslovom Vrzdenec pozdravil igralec in pesnik Tone Kuntner, ki ima do Cankarja poseben odnos, saj čuti dolžnost, da prenaša njegovo besedo na današnje rodove. V njemu značilnem odločnem nastopu smo prisotni začutili Cankarjevo ljubezen do matere in njene povezanosti z Vrzdencem. Močno je sporočilo te črtice, kajti naš največji pisatelj je v svojem razmišljanju povezal to vas s tisto sončno nedeljo, ko se popelje z materjo na Vrzdenec. Tam so nebesa in toplina, ki ga ogreje, ko mu misli zahladi tesnoba in spomin na smrt. 

Poslovilna vežica kot zgodovinsko-kulturni objekt

Večnamenski objekt, ki sedaj stoji na robu vasi, je tudi kraj, od koder se bomo še zadnjič poslovili od naših dragih. Lepa, unikatna stavba, ki jo je zasnoval arhitekt Andrej Briški, v notranjosti skriva edinstveno podobo. Originalno fresko svetega Krištofa iz 16. stoletja. Ta mu je zaradi svoje višine tudi dala takšen izgled, saj so morali višino in širino strehe prilagoditi tej dragocenosti. Originalna freska je bila namreč zaradi vidnega propadanja in škodljivih vplivov okolja leta 2001 sneta z južne zunanje stene prezbiterija cerkve in restavrirana ter shranjena v restavratorskem centru v Ljubljani. Leta 2003 so na to mesto naslikali kopijo, original pa je čakal, shranjen v Ljubljani vse do 3. decembra 2019, ko so jo vgradili v notranjost poslovilne vežice. Tudi zato je vežica dobila ime po svetem Krištofu, zavetniku popotnikov in enem izmed 14 zavetnikov v sili, ki goduje 24. julija.

Dolga pot od želje, do realizacije 

Želja po izgradnji poslovilne vežice na Vrzdencu sega v leto 2003, ko je vaški odbor Vrzdenec poleg drugih predlogov za obdobje 2003–2006 podal na občino Horjul tudi predlog za gradnjo vežice. Želje so žal za nekaj let ostale le na papirju in sprva ni bilo posluha na občini za izgradnjo objekta. Vse skupaj se je začelo premikati naprej enajst let kasneje, ko je na novo izvoljeni župan Janko Prebil uresničil svojo predvolilno obljubo, ki jo je dal vaščanom. Po umestitvi projekta v občinski prostorski načrt je sledila ustanovitev devetčlanskega odbora za gradnjo poslovilne vežice in iskanje primerne lokacije za postavitev. Po tehtnem razmisleku so se v letu 2017 dogovorili za odkup zemljišča od predhodnega lastnika Janeza Železnika. Po usklajevanju z Zavodom za kulturno dediščino je odbor v sodelovanju z občino Horjul veliko časa, truda in usklajevanj vložil tudi v pripravo projekta, ki so ga dokončali leta 2018, ko so pridobili gradbeno dovoljenje. Nov objekt so začeli graditi poleti 2019 in končali novembra istega leta. Z ureditvijo okolice je poslovilna vežica dobila uporabno dovoljenje v letu 2020. Projekt je financirala občina Horjul, pri tem pa je sodeloval tudi vaški odbor Vrzdenec, ki je polovično financiral postavitev kipa Cankarjeve matere, sofinanciral delo arhitekta za zaščitno ograjo in nabavil notranjo opremo. 

Župan Janko Prebil je na slovesni otvoritvi v svojem nagovoru najprej pozdravil vse zbrane in vaščanom ter vaščankam čestital ob novi pridobitvi. Zahvalil se je vsem sodelujočim pri projektu, ki so bili aktivno udeleženi v dolgotrajnem postopku iskanja rešitev. Opozoril je, da ni bilo lahko in so tudi za to vsi skupaj lahko ponosni na to pridobitev. Zahvalil se je tudi Janezu Železniku, ki je prisluhnil željam in je bil pripravljen prodati zemljišče, kar je bil pomemben korak v tem procesu. Omenil je tudi posebno zunanjo in notranjo podobo objekta, ki so ga prilagodili glede na fresko, saj ta meri kar šest metrov v višino. Ob tem je poudaril, kako je poleg gradbenega odbora veliko truda v iskanje najboljše rešitve vložil tudi arhitekt Andrej Briški. S tem je vežica dobila smisel in dodano vrednost kot zaključena celota v povezavi s cerkvijo svetega Kancijana. V zaključku svojega govora se je dotaknil tudi umestitve spomenika Cankajevi materi na to lokacijo. Želja je bila dolgoletna. Več kot 30 let so nekateri vaščani in tudi ostali, ki jim je blizu Cankar, čakali na to obeležje. 'Vaščani ste lahko ponosni na to pridobitev, spomenik pa bo mnogo let služil svojemu namenu in spominjal na to, od kod izvira Neža Pivk' je svoje misli zaključil župan. Čisto ob koncu je še dejal, da v okoliških krajih ni primerljivega objekta in je hkrati tudi odraz sedanjega časa, ko se od pokojnih zaradi različnih razlogov, ne poslavljamo več od doma, kot je bila to navada včasih, ampak iz poslovilnih vežic. 

Kip, posvečen Cankarjevi materi

Župan je nato skupaj s predsednikom vaškega odbora in predsednikom gradbenega odbora odkril kip Cankarjeve matere, ki predstavlja kmečko ženo z ruto in simbolizira podobo vseh slovenskih vernih trpečih mater. Cankar je imel do svoje matere izredno spoštljiv odnos z občutki krivde. Povsod, kjer jo omenja, zaznamo izredno naklonjenost do nje. Stavek iz črtice Moje življenje to jasno sporoča: 'Ali da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti'. Življenje, prežeto z revščino, je zaznamovalo tako njo kakor sina Ivana, sedaj pa ima končno tudi ta žena spomenik, ki je dostojen njene veličine. 

Kip je izdelal umetnik Edin Ščuk, ki je ponosen, da je del te zgodbe in da so se v odboru na koncu odločili za tega izmed skupno treh osnutkov. Tudi sam kamen, iz katerega je izklesal podobo matere, je slovenski, gre za kraški masivni apnenec z rudistnimi lupinami (Repenska formacija, Repen/Kopriva), ki bo z leti in vremenskimi vplivi pridobival na žlahtnosti in patini.

Sledil je blagoslov objekta in spomenika, ob tem pa je župnik Janez Smrekar, ki je še pred tem daroval sveto mašo, zbrane spomnil na svetost tega kraja: 'Tu bodo počivali naši rajni, preden jih odnesemo na božjo njivo, na pokopališče. Na tem svetem kraju se bomo z njimi srečevali v hvaležnem spominu in zaupni molitvi dokler tudi mi ne bomo na pragu večnosti. Naj bo ta blagoslov izraz vere v Jezusa Kristusa, ki je našim rajnim in tudi nam vstajenje in večno življenje.'

Robert Sečnik, predsednik vaškega odbora, je v svojem govoru tudi spomnil, da smo tokrat tukaj zbrani veseli. Naše naslednje srečanje zagotovo ne bo takšno. Po končani slovesnosti je še dejal, da je sedaj končno prišel trenutek, ko lahko zgodovino Vrzdenca obeležimo v celoti. 'Kip matere, vežica, freska, … vse to je del zgodovine, ki je ne smemo pozabiti, nenazadnje smo si za to dolga leta prizadevali. Gre za vrhunec dolgoletnih aktivnosti, za ogromno vloženega dela in truda ter usklajevanja mnenj in sklenjenih dogovorov, pri tem pa so kot vaška skupnost ostali povezani, pa čeprav so bila mnogokrat mnenja zelo različna' je še strnil svoje misli.

Čisto na koncu je sledila še podelitev spominskih priznanj vsem, ki so se na tak ali drugačen način vključili v sam proces. Priznanja so prejeli župan občine Horjul Janko Prebil, Občina Horjul, arhitekt Andrej Briški, direktor Zavoda za varstvo kulturno dediščine Slovenije Jernej Hudolin, odbor za postavitev spominske vežice in vaški odbor Vrzdenec.

Po končani slovesnosti je sledil še ogled notranjih prostorov. Obiskovalci so ob tej priložnosti prejeli tudi posebno informativno spominsko zgibanko, kjer so zajete vse nove pridobitve na Vrzdencu. 

Doprsni kip v spomin materi Ivana Cankarja.

Neži Cankar, rojeni Pivk na Vrzdencu (1843–1897)

Na materinem obrazu je odseval ta nebeški svit. Iztegnila je roko in pokazala na cerkev. ''Tam je Vrzdenec!'' Njen glas je bil globok, mehak in zamišljen, kakor da bi rekel otrok: ''Tam so nebesa.''

Ivan Cankar, Podobe iz Sanj: Vrzdenec, 1917

Zahvala:Gradbeni odbor za vežico na Vrzdencu se ob odprtju in blagoslovu objekta iskreno zahvaljuje investitorju – Občini Horjul in županu Janku Prebilu, arhitektu Andreju Briškemu, vaškemu odboru Vrzdenec, restavratorskemu centru in Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije in župniku Janezu Smrekarju za blagoslov ter izvajalcem del in vsem, ki niso imenovani, a so na kakršenkoli način pripomogli pri projektu poslovilna vežica, umestitvi freske sv. Krištofa in postavitvi spomenika Cankarjevi materi.

Besedilo in foto: Peter Kavčič