1. oktober - Kako prešerno se začne dan ob rahli jutranji meglici, vzhajajočem soncu in rahlo radovednemu  nasmehu 48-ih udeležencev izleta. Kako bo pa danes? Tako kot vedno! Kratka predstavitev poti, pozdrav vozniku, dobrodošlica in še nekaj. Moto današnje strokovne ekskurzije. Odhajamo namreč na skrajni rob Notranjske, v Ilirsko Bistrico in še naprej,  vse do Kvarnerja. Ali se bomo tam  pogovarjali  s Primorci ali z Notranjci o njihovi identiteti?  O tem iz previdnosti malo pozneje, ko  bomo o tem povprašali  tam živeče prebivalce. Toda pot do tja je še dolga, polna pričakovanj.

 Kako bi mogli Notranjci, kamor Horjul zagotovo sodi, čeprav na skrajnem robu etične delitve, obiti letošnja  jubilanta. To sta Notranjca, mojstra besede, pisatelj  Ivan Cankar in avtor nesmrtne pesmi Na trgu Dragotin Kette, oba ob 150. obletnici njunih rojstev. Obenem se spominjamo tudi  100. obletnice smrti pisateljice Zofke Kvedrove in pesnika Srečka Kosovela.

Kako hitro je minil čas skozi Vrhniko ob spominu na nesmrtnost Cankarjevih del. Vznemerljivi podatki o številčnosti družine, dedka Jakoba; v dveh zakonih se mu je rodilo 21 otrok.  V Cankarjevem času pa se je ob očetu Jožefu na 48 m -ih stiskalo 12 ljudi v dveh družinah. Po požaru  s slamo krite koče leta 1879 so se devetkrat selili. Po materini smrti leta1897 Cankar ni imel več doma. Vse to smo v mislih doživljali v  njegovih črticah in romanih. Spoštljivo smo namenili čas tudi njegovemu veličastnemu pogrebu.

Vožnja skozi slikovito Notranjsko je kar prehitro minila. V daljavi je jesenska meglica brisala pogled na grad Prem in na vasico Prem, ki jo je narava položila na brežino nad njim in pozneje obogatila s šolsko stavbo, v kateri je bil rojen velikan slovenske poezije Dragotin Kette, ki pa ni dočakal izida svojih poezij. Umrl je leta 1999, star komaj 23 let. S poezijo je vstopil v krog slovenskih modernistov. V letu 1900 je Poezije nato posmrtno izdal Anton Aškerc.

 Vsestranskost mladega, temperamentnega pesnika, lahko najbolje spoznamo ob prisrčnih besedah rojaka Postojnčana Alojza Kraigherja, ki je takole opisal svojega sošolca iz četrte gimnazije:

»V četrti šoli  se je pojavil med nami Dragotin Kette. Sedel je v zadnji klopi, v sredi. Bil je zmerom vesel in nasmejan, a strašno nemiren, živčen. Noge in roke in vse telo mu je bilo v nenehnem gibanju, a prav tako mu je bil silno gibčen duh, kresal je domisleke, dovtipe, uganjal šale, stresal verze iz rokavov in utrinjal pesmice, kar mimogrede. Ozirali smo se k njemu kakor čudo božjemu, saj je bil po telesu in po duhu že daleč nekje pred nami. Vsi smo bili še negodni, skoraj mlečnozobi paglavci, on je bil že mož s košatimi, svetlimi brki, pisal je pesmi, povesti in celo romane.«

Zofka Kvedrova je v motivih iz kmečkega življenja ubesedila neidilično, realistično življenje, kar pa je bilo v tedanjem času za marsikoga neprijetno. Neolepšano je namreč opisovala revščino, alkoholizem, družinska nasilja, katerega žrtev je bila tudi v lastnem domu. Zbrala je dovolj moči, da se je odtrgala od doma, se osamosvojila. Doživljala je težke družinske trenutke in se nato končno ustalila v Zagrebu, kjer so jo zaznamovali veliki osebni in zgodovinski pretresi. Rojstva hčerk, ločitev, nova poroka s hrvaškim politikom, prva svetovna vojna, smrt hčere Vladoše.

V literarnih krogih je bila večkrat nerazumljena in tudi med tedanjimi kritiki, ki so težko sprejemali življenje emancipiranih žensk. Njeni vnukinji, ena izmed njih že pokojna hrvaška pisateljica Sunčana Skrinjarič, pa sta jo opisali kot predano, skrbno in nadvse razumevajočo babico, na katero imata lepe spomine.

Tudi Srečka Kosovela se tako kot Zofke Kvedrove spominjamo ob 100- letnici smrti. Zgodovini in Slovencem je zapustil književni opus najvišje književniške vrednosti, verze, ki pojejo o Krasu in revoluciji, ljubezni in samoti, smrti in človečanstvu, resnici in lepoti, socialnih krivicah in etičnem čiščenju. Danes domuje Srečko Kosovel v podobi, imenu, knjigi ali duhu domala povsod po Krasu, mnogokje na Slovenskem, sredi ljudskega vrta v Trstu in še marsikje po svetu. Sodobna vila na obronkih Tomaja je danes preurejena v njegov muzej, kamor nas sprejemajo prijazni Kraševci.

In taka lepa, prijazna dežela je tudi zaradi njegove umetnosti danes Kras.

V nadaljevanju raziskovanja pa ob razmišljanju  o trnovih poteh, trdoživosti in pogumnosti naših književnikov – jubilantov, samo  še pomežik Ilirski Bistrici, ki jo bomo pozdravili in raziskali ob vrnitvi s Kvarnerja.

Pravo sonce nas je obsijalo šele, ko smo zapustili Jelšane, kot da bi sramežljivo, morda celo spoštljivo, čakalo na sončni kvarnerski pozdrav.  Na Matuljih se je odprla veličastna slika morja  z otoki in opatijsko obalo. Opatija nas je sprejela preurejena, moderna. Eno najstarejših letovišč na Jadranu je še danes priljubljeno med obiskovalci. Obnovljene stare vile, hoteli, zanimiva obalna pešpot »Lungo mare«, ki se vije po celi dolžini ob naselju in še dlje. Nostalgična Kristalna dvorana, kjer je zmagovala naša »slovenska popevka«, znani hoteli, ki so nam posodili spomine, vse to je izžarevalo v spominih na prve obiske nam najbližjega morja. Težko se je bilo posloviti, toda nadaljevati smo morali v svet Kvarnerja, v svet med morjem in hribovitim zaledjem - na eni strani z otoki in Učko na drugi strani.

Ko vlak v 19. stoletju poveže obalo Opatije in Reke s celino, se začne turistična zgodba.

Mesto Reka je tretje največje na Hrvaškem. Na prvi pogled ozek pas ob morju, poln nebotičnikov in vedno živahno pristanišče. Tu je pustil v novejšem času nepozaben vtis slovenski nogometni selektor Matjaž Kek.  Mnogo Slovencev je živelo tu že pred drugo svetovno vojno. Tudi zdaj imamo tesne stike z gledališčem Ivana Zajca. Tu je tudi močno slovensko društvo. O življenju Slovencev pred in po drugi svetovni vojni nas je seznanila naša vodnica Sandra.

 Nad mestom je predel Trsat, ki smo ga dosegli z avtobusom. Z vodnico, gospo Marjeto, ki je prišla v ta namen iz Zagreba, smo obiskali znamenito svetišče, vstopili in si ogledali tudi grad na Trsatu.

Polni vtisov smo ob manjši okrepitvi že hiteli na ogled in spoznavanje Ilirske Bistrice, ki se nahaja na stičišču poti med Trstom, Reko in Ljubljano. Je blizu meje s Hrvaško, med Snežiško-Risnjaškim pogorjem in Čičarijo. Staro mestno jedro Bistrice  nas je popeljalo v  14. stoletje. Večkrat predelano cerkev sv. Petra so leta 1960 rekonstruirali po načrtih Toneta Kralja. Pozdravila nas je »Občinska palača« grajena v beneškem slogu, kjer je danes sedež občine Ilirska Bistrica in Schoenburgov dvorec iz začetka 20. stoletja. V centru mesta smo si najprej ogledali čevljarsko delavnico ter vstopili v Hodnikov mlin in žago. Navdušeni nad bistrino reke Bistrice smo srečanje z  Ilirsko Bistrico zaključili v čebelarskem muzeju. Še krajši sprehod skozi mesto in že je prišel čas poznega kosila. Čakalo nas je pod gradom Prem, pri Ivankotovih. Ob dobrem kosilu in prijetnem pogovoru smo  si delili zadovoljstvo in  ugotovitev, da je tovrstno druženje bogastvo in radost, potreba, ki rodi obljubo po ponovnih srečanjih.

Ob koncu pa še malo za šalo in malo zares o začetni dilemi.  Razšli smo se z dogovorom, naj Ilirskobistričani ostanejo Primorci, toda Kette ostaja naš, Notranjec.

 DU Horjul, Matko Zdešar, predsednik