Pot nas je vodila preko Kranjske Gore čez prelaz Rateče preko Trbiža do Rabeljskega jezera, kjer smo imeli prvi postanek v dežju. Preko prelaza Predel smo se vrnili v Slovenijo in si ogledali nov most. Prvotnega je leta 2000 uničil plaz v strugi Mangartskega potoka in Predelice ter s svojo rušilno močjo odnesel regionalno cestno povezavo med Bovcem in Predelom. Plaz je s svojo močjo poglobil dolino tudi za 40 metrov in spremenil videz reke Koritnice.
Loška koritnica leži v zavetju petih mogočnih dvotisočakov (Mangarta, Jalovca, Loške stene, Rombona, Jerebice) v dolini Triglavskega narodnega parka. Edina alpska vas pod Loško steno je Log pod Mangartom, ki jo sestavljata Spodnji in Gornji Log ter naselje Strmec. Log pod Mangartom je skupaj s slikovito Loško Koritnico domovanje številnih slapov. Večina je težko dostopnih. Kraj je zaznamovan s krvavo in borbeno zgodovino, v katero spadajo vojna z Napoleonom, Soška fronta in pokol vse moške populacije v vasi Strmec. Kot da bi vas še ne utrpela dovolj gorja, je bila deležna še mnogih naravnih nesreč – od potresov do poplav. Od vseh pa je področje najbolj zaznamoval katastrofalen plaz novembra leta 2000. Ta se je sprožil pod Stožjem in po dolini Mangartskega potoka dosegel Log pod Mangartom. Življenje je izgubilo 7 ljudi, porušenih je bilo 6 ter poškodovanih 23 objektov.
V bližini Loga pod Mangartom je 4,5 kilometra dolg rudniški predor Štoln. Ustavili smo se pred obokanim vhodom in si pred njim ogledali prikaz zgodovinskega ozadja in razstavljeno rudniško lokomotivo iz časa, ko je rudnik še deloval. Predor je vodil naravnost v rudnik svinca in cinka v Rablju v Italiji, kjer so prebivalci Loga kopali svinčevo in cinkovo rudo. Pod mogočnim hribovjem tega lepega kraja leži najlepše vojaško pokopališče iz I. svetovne vojne na Slovenskem. Tu je pokopanih okoli 800 avstro-ogrskih vojakov različnih narodnosti, ki so v letih 1915–17 branili Rombon in Bovške doline. V neposredni bližini vojaškega pokopališča znana družina Černuta goji ovce in prideluje ter prodaja ovčji sir. Nekateri so ga kupili in ga že čez kratek čas preizkusili na vrtu zaprtega gostišča, kjer smo imeli malico.
Sledila je vožnja proti Trenti. Ustavili smo se pri utrdbi Kluže, ki je pomemben spomenik obrambe pred turškimi vpadi, Napoleonovo vojsko in napadi v I. svetovni vojni. Ogledali smo si globoka korita reke Koritnice, ki se vije 70 metrov globoko po ozki soteski. Pogled v globino vzbudi pri popotniku posebno strahospoštovanje in zamegli še tako jasen pogled.
Pot nas je vodila proti Lepeni. Po pešpoti smo se odpravili do Šunikovega vodnega gaja, ki po mnenju bioenergetikov oddaja močno pozitivno energijo. Po lepi gozdni poti smo prispeli do planinskega doma dr. Klementa, od koder vodijo označene podi na Komno, Krn in vse do ledeniških Krnskih jezer. Vreme je bilo v tem času že mnogo prijaznejše in pijača ter kavica sta nam v tem lepem planinskem domu še kako koristili.
Vreme sicer tega dne ni bilo naklonjeno pohodu na Vršič, zato smo se tja raje kar peljali. Preko prelaza smo prispeli do Ruske kapelice. Ta je postavljena v spomin na ruske vojake, ki jih je leta 1916 zasul snežni plaz, ko so gradili cesto čez gorski prelaz Vršič. Kapelica je urejena v pravoslavnem slogu, kar izraža versko pripadnost preminulih vojakov. V bližini kapelice je pokopališče teh vojakov. To je bila naša zadnja postojanka tega dne. Vreme na poti proti domu je bilo takšno kot ves dan. Torej razgibano. Nekaj časa je sijalo sonce, toda že naslednji trenutek je padal dež. Ta nas je poslednjič pošteno presenetil ravno takrat, ko smo izstopili iz avtobusa na parkirišče v Horjulu.
Ta nedeljski izlet ali pohod se je nekoliko razlikoval od ostalih. Ob odličnem vodenju našega Bobija se je vsak izmed nas v mislih vračal v pretekla obdobja in si predstavljal trpljenje ljudi. Slednje pa se še vedno ni zaključilo, saj jih naravne nesreče še vedno opominjajo, da je narava močnejša od ljudi. In s to mislijo morajo živeti iz dneva v dan. Morda mi ne živimo v tako idiličnem naravnem okolju, vendar pa zato mnogo bolj mirno in varno. In to je tisto, česar se premalokrat zavedamo.
Zabeležila: Olga Gabrovšek
Fotografija: Bogdan Seliger
