Pa da pristavim svoj pisker modrosti ob druge …

Na rob današnjega časa. Ko se nam zdaj že vsem vidno podirajo tla pod nogami. Že davno prej smo skrenili s poti, kakor jo po vsej divji pravici črta naša človeška možnost, da bi bili srčni in modri Kralji sveta, modri bratje vsem divjim, nedolžnim.

Svet se vrti hitreje in hitreje. Na poti v brezno. Njegovo razodetje ni več v neki nedoločeni fantazijski prihodnosti, realno nas čaka lahko v prihodnosti nekaj let. Večkrat sem že prej klical za prebujenje src, še večkrat mi je neizgovorljiva bolečina zadrgnila grlo.

Stojim ob dirjajoči cesti blaznega časa in strmim v prizore te tako zbolele dobe. Ker sem gozdovnik, ne morem nevideti, kako leto za letom razpada živa mreža Narave okrog in v nas.

In ne morem verjeti, da nas bo način, ki nas je pripeljal do tu, tudi potegnil iz nastalega stanja. Da nas bodo kemija in tehnologija, premetavanje kapitala in tega neskončenega zagledanja v nadmoč človeškega superega rešili. 

Rešili pred podnebnim razpadom. Pred virusom tj. Naravo kot tako in njenimi zakoni. Človeštvo, če ga vidimo kot politiko, gospodarstvo, religije, znanost, medmrežje. Nič od tega ne več. 

Znašli smo se na robu, na skrajnem robu časa. Luči okrog nas ugašajo, živo šumenje potokov, cvrčanje travnika, petje ptic. S trpkim nasmehom zrem v vse to in šepetam. Udari, Boginja, udari, Mati, reši nas nas samih. Naj tisto, kar ostane po tem, zajame modrost, ki bo ostala o tej izkušnji in oplodi z njo nov svet in nove zgodbe.

Če hoče biti vsaj del vas v njih kot svetloba in moč in pogum – in ljubezen, potem je tu in zdaj ta vaš zadnji podarjen čas, da s svojim življenskim zgledom stopite na Življenju podporno stran.

Posledica pomladne pandemije, kolikor sploh je resnična, je tudi ustavitev globalnega vrvenja gospodarstva in turizma. Znašli smo se v situaciji, ko smo se zaleteli v svojo lastno bitje, v resnično okolje, v katerem živimo. In za mnoge je bilo treba le to, pa so znotraj vcveteli kot speči cvetovi. Samo par dni, da se je umiril prej napeti tok vsakdana, pa smo spet srečali jutra, sosesko, bližnje, kot bi se prelevili nazaj v otroška leta. In nebo, ljudje božji, je postalo azurno jasno, čista bela svetloba je vstala od mrtvih in obzorje je spregovorilo z Vesoljem. 

Ali je bilo to dovolj, da smo doumeli? Ali pa je bil to le zadnji opomin, blesteči privid raja, ki je nekoč bil – in bi lahko bil tukaj in zdaj, če bi se ne vmešal hudič nezmernosti v naša srca, posejal strah in topoumje, duhovno lenobo, primitivni egocentrizem, zaradi katerega gori v trpljenju ves svet.

Bojim se, da je bila ta pomlad premalo, da bi preokrenila to noro paradigmo izkoriščanja planeta in ljudi. Če je bila premalo, potem se vidimo v naslednji vsiljeni vojni. A vendar, upanje je divji otrok. Tako malo je treba, je nekoč rekel prijatelj – čutiti.

Zdaj smo tu, goli pred očmi svojih otrok. Jaz in ti in vsi. Kaj? Kaj boš storil? Ne oni, ne mi. Ampak ti.

Primož Bizjan, Horjul