Izpod skal in izpod strmih bregov priteče na površje čista, bistra voda. Nikoli še ni usahnila, kot da jo nekaj žene iz globine. Pravijo pa , da priteka nekje z Male vode in iz Ljubljanice in da so nekoč večkrat priplavale postrvi. Že dolgo jih ne vidiš več.

Nekoč so po klancu navzdol kmetje gonili v to lužo krave, vole in teleta. Tam so zavohali hladen zrak, zadirkali čez blato in pesek do kolen in začeli z gobci srkati vodo vase. Pili so počasi in dolgo. Pastir ali kmet sta vedno pazila, da goveji drekci niso frčali v jezero. Tam, na drugi strani je morala biti voda čista, ker so ženske prale perilo. Rekle so, naj bo čista kot solza.

Na tisti strani luže, kamor govedo ni smelo, so ob stezi še vedno kamniti perilniki. Taki kot nekoč. Perice so udarjale mokre platnene srajce in razne cunje, največ iz lanu in ovčje volne. Težko je bilo namakanje perila v vodi, udarjanje ob perilnik in otiranje. Moški tega niso znali in niso hoteli tega ženskega "zanikrnega" dela. Ženske so podpirale tri vogale pri hiši, da so bile družine približno čiste, hiša pa urejena zunaj in znotraj, njihovo delo pa ni bilo cenjeno.

Tako pripoveduje naša stara luža, kot da vidi daleč nazaj in naokrog. In ta gladina jezerca bo še naprej počivala v svoji tihoti.

Jože Praprotnik