Oblekli smo zimske hlače, čevlje, bundo, šal, kapo in rokavice – vse to, da nam bo toplo – v nahrbtnik dali sendvič in sok ter se odpravili na zimsko turo.
Najprej po poti do vznožja hriba, nato pa v kolono in v hrib. Gazili smo po snegu in preden smo dosegli vrh, smo se že dodobra ogreli. Tam se nam je prilegel počitek. Z zanimanjem smo opazovali vrtec pod nami – nihče se še ne igra na igrišču … Našo pozornost pritegne naš vodnik, g. Bogdan. Kar s snegom si umiva obraz. Ali ga kaj zebe?
Pot nas je nato peljala naprej skozi gozd. Spet smo gazili. Ogibali smo se podrtim drevesom, kakšno odlomljeno vejo je bilo treba prestopiti. Na kolovozu je bil sneg, voda, blato. Pazili smo, da se nismo zmočili. Po bregu navzdol smo kar hitro napredovali, nato pa zopet manjši vzpon in na vrhu hriba zaslužena malica. Kar sede v snegu smo jo pojedli. Tinkara pove vsem okrog: »Tole je pa fin piknik.« Nekaj časa smo se še igrali, nato smo se odpravili po hribu navzdol. Nekateri otroci so se zadrsali po njem kar po zadnji plati. Pot nas je vodila mimo kozolca. Opazovali smo ledene sveče, ki so visele s strehe. Pod njimi nismo hodili in stali, da kakšna ni padla na nas. Ponovno smo gazili v hrib. To je že tretji. Na vrhu raste nekaj smrek. Tu smo imeli počitek. Otroci so se lovili okrog njih, nekateri so poskušali plezati, drugi so opazovali vas pod seboj. Ozrli smo se tudi v sosednjo dolino, na cesto pod seboj, na osamele hiše in zasnežene travnike ter njive. Sonce je pokukalo skozi meglice in nas prijetno grelo. Čas za počitek je hitro minil in po zasneženem bregu in skozi vas smo se odpravili nazaj v vrtec. Tu smo se zahvalili in poslovili od spremljevalcev in vodnika. Bila je prav zanimiva in prijetna zimska tura. Kdo ve, ali bo tudi naslednje leto zima tako radodarna s snegom, da jo bomo lahko ponovili?

M. B.