Horjul je bil zavit v meglo, ko smo se otroci iz skupin Murni, Čebele in Metulji s svojimi vzgojiteljicami in člani Planinskega društva Horjul izpred vrtca z avtobusom odpeljali proti Cerknici. Megle smo se znebili šele na višini približno 860 m, tik pred Malo Slivnico, kjer nas je obsijalo sonce in nas nato spremljalo ves dan. Tu se je začel naš pohod.

Po približno 2 km hoje po makadamski cesti smo zavili na markirano gozdno pot in po njej ter vlakah dosegli vrh, Veliko Slivnico, na višini 1.114 m. Z vrha smo se spustili proti Coprniški jami in v njeni bližini pomalicali. S hriba smo opazovali Cerkniško jezero, okoliške planote in naselja. Mimo planinskega doma, tik pod vrhom, smo se čez Debeli vrh vrnili v Cerknico.

Utrujeni, vendar zadovoljni, ker smo Slivnico doživeli v lepem vremenu, prijazno in čudovito, smo se odpeljali proti vrtcu. Smo se pa spraševali, kako bi bilo doživeti Slivnico v slabem vremenu. Ali bi bilo res tako, kot je poročal že Valvazor, da je takrat polna zlobe in hudobije? Ali se res, ko se bliža nevihta, zavije v gosto meglo, nato pa začnejo iz jame na vrhu bruhati toča, nevihta in strele? Ali bi zaslutili čarovnice v Coprniški jami, njihov ples in nemara zapazili kakšno, kako je na metli poletela proti Kleku, kakor se sliši ljudski glas v tistih krajih?

Marinka Batagelj