V živalskem vrtu smo se razdelili v dve skupini, saj je sledil vodeni ogled. Skupaj smo opazovali živali in njihove navade, poslušali njihovo oglašanje, jih hranili in nekatere tudi pobožali.
Na vrsti je bila malica, na katero so otroci čakali, še preden smo se sploh dobro odpravili na pot. Čokolade, sendviči, sadje, bomboni, suho sadje in še marsikaj se je skrivalo v otroških nahrbtnikih, ki so že komaj čakali, da jih otroci odprejo in se posladkajo z njihovimi dobrotami. Potem ko so si potešili začetno lakoto, je sledilo pokušanje sosedovih dobrot. Po koncu malice pa smo pobrali svoje smeti, jih spravili v nahrbtnik in se z veliko lažjim korakom odpravili čez Lipalico nazaj proti vrtcu. Šli smo po kolovozu, tako da je bila pot bolj sproščena in smo se namesto avtomobilom morali izogibati le lužam, ki so bile na poti.
Sledil je še zadnji vzpon, čez Staje, in planinski izlet, ki smo ga izvedli v sodelovanju s Planinskim društvom Horjul, se je počasi zaključil. Veter nam je še zadnjič razmršil lase, preden smo polni vtisov in pordelih lic vstopili v vrtec. Otroške glasove so kmalu zamenjali zvoki žlic, ki so naznanjali kosilo, in ni trajalo dolgo, ko je nad vrtec legla tišina in naše male pohodnike popeljala v sen. Le kdo bi vedel, o čem so sanjali tisti popoldan?
Barbara Čepon