Na lepo sončno sredo, 18. maja, smo se otroci iz skupin Murni, Metulji in Čebele odpravili na izlet. Ko smo prispeli na Bled, smo oprezali, kje bomo zagledali škrata. Res je kmalu prišla škratinja Češnja, ki nas je odpeljala do Dežele ljudskih pravljic. Mimogrede nas je naučila nekaj lumparij. Povedala nam je, da v tej deželi domujejo skrivnostna bitja iz slovenskih ljudskih pravljic. Razdelila nam je pravljični denar, s katerim bomo lahko kupili čarobni napoj in druge coprnije. Vstopili smo skozi vrata in čarovnija se je začela. Spoznali smo Divjo babo, ki živi na Babjem zobu nad Blejskim jezerom in je znana po svojih čarobnih mavžah in čudnih zvarkih. Ajdovska deklica velikanka nam je povedala zgodbo o naših gorah, ki so jih v davnih časih zgradili velikani Ajdi. Bili so veliki in močni, a ne preveč pametni. V preteklosti so bili povsod in veliko jih je bilo. Ustvarjali so gorovja, hribe in griče. Ajdi varujejo najstarejše in najskrivnostnejše zgodbe, pri njih pa lahko izveš, kaj te čaka v prihodnosti. Ajda nam je dala dovoljenje za nadaljevanje poti v čarobni del gozda, tja, kjer domujejo vile. Fantom je dala nasvet, naj vil nikar ne gledajo v oči, saj jim lahko v hipu uročijo srce in razum. Fantje so si nadeli maske gozdnih živali, da jih vile ne bi prepoznale. Vile so dobre žene, oblečene v belo, z lepimi dolgimi lasmi. Do ljudi so prijazne, če so ljudje prijazni do njih in jih pustijo pri miru. Pred davnimi leti vil pastirji niso spoštovali, zato so jezne in užaljene priklicale vodo z vseh bregov, da je ta zalila polja in dolino. Tako je nastalo Blejsko jezero. Zdaj vile na otočku sredi jezera v miru živijo naprej. Ena od vil je hranila darove za povodnega moža Sluzoslava. Pomagali smo ji naloviti ribe zanj. Pokazala nam je pot do njega in nas naučila povodščine, jezika, ki  ga razume Sluzoslav.

S povodnim možem ni šale

»Glu, glu,« smo ga pozdravljali. »Auuubrrr« pomeni, »prinesel sem ti ribo«. Najpomembnejše pa je, da vemo, da »kvak« pomeni »ne«! Povodni mož živi v podvodnem gradu, lovi ribe in nagaja ribičem. Povedal nam je svojo zgodbo in nas vabil k sebi v svoj grad, ponujal nam je vse dragocenosti tega sveta. Z vseh strani pa se je slišalo samo: »Kvak, kvak ...« Od jeze, ker nihče od nas ni hotel ostati pri njem, nas je kar napodil. Kako smo bežali! Na koncu poti pa nas je že čakal Divji lovec, ki nam je pripravil pojedino in nam povedal zgodbo, kako je njegov prapraprapraprapraded lovil Zlatoroga in belega gamsa z zlatimi rogovi, ki čuva zaklade narave. Pri Divji babi smo kupili čarobni napoj, divjemu lovcu pa plačali za odlično pojedino. Želeli pa smo si še kaj kupiti. Začeli smo delati, grabiti, pomivati, obešati perilo, da smo zaslužili za vožnjo z vrtiljakom. Po vseh teh doživetjih smo se odpravili še na pohod okoli grajskega hriba. Nato smo se prijetno utrujeni in polni vtisov odpravili nazaj v avtobus in proti Horjulu.

Barbara Popit