V tednu med drugo in tretjo postno nedeljo je bila v cerkvi sv. Kancijana na Vrzdencu na ogled razstava razpel rojaka Mihaela Celarca iz Ljubljane.
Kot je zapisal v predstavitvi, je, "čeprav je upokojen, njegovo vodilo Delaj in moli". Razpelo ni okras na steni, lépo pa mora biti, poudarja Miha.
Po poteh prelepe domovine so razpela izrezljana z ljubeznijo v opomin, da ne pozabimo Njega, ki nas je odrešil. Kakor je Mihov stric na vzpetini nad Vrzdencem reševal evharistični križ, je tudi njemu Božje znamenje sveto.
Kot domoljub, navdušen pohodnik in planinec po gorskih poteh in stezah odbira rogovile, v katerih prepozna obris korpusa. Križe izdeluje iz lesa trte, oljke, češnje, lipe, brina in še katere druge vrste, korpuse pa iz lesa ruševja, hruške in ruja, pri čemer jih izrezlja iz enega kosa.
Razpelo, ki so ga izdelale Mihove roke, bogati oltar kapele Marije Snežne na Kredarici, oltarno mizo na Rzeniku in mnoge domove njegovih prijateljev. Svoje delo je do zdaj predstavil v cerkvi v Dravljah, za Bežigradom in na planini Rzenik, marca pa bodo njegova dela razstavljena še v Ankaranu. Miha se rad vrača v rodno vas svojega očeta, kjer pred svojim čebelnjakom v miru pokadi pipo in prisluhne pritrkavanju iz vaškega zvonika. Med občudovanjem narave veliko fotografira, fotografije pa čez leto velikodušno deli s sorodniki in znanci ob voščilu za praznike.
Naj mu da On, ki vodi njegovo rezilo, še veliko zdravja in moči, da bo svoje delo nadaljeval in znanje prenašal na vnuke ter s tem ohranil pomemben del slovenske kulture in ljudske umetnosti.
Evgen S.
Po poteh prelepe domovine so razpela izrezljana z ljubeznijo v opomin, da ne pozabimo Njega, ki nas je odrešil. Kakor je Mihov stric na vzpetini nad Vrzdencem reševal evharistični križ, je tudi njemu Božje znamenje sveto.
Kot domoljub, navdušen pohodnik in planinec po gorskih poteh in stezah odbira rogovile, v katerih prepozna obris korpusa. Križe izdeluje iz lesa trte, oljke, češnje, lipe, brina in še katere druge vrste, korpuse pa iz lesa ruševja, hruške in ruja, pri čemer jih izrezlja iz enega kosa.
Razpelo, ki so ga izdelale Mihove roke, bogati oltar kapele Marije Snežne na Kredarici, oltarno mizo na Rzeniku in mnoge domove njegovih prijateljev. Svoje delo je do zdaj predstavil v cerkvi v Dravljah, za Bežigradom in na planini Rzenik, marca pa bodo njegova dela razstavljena še v Ankaranu. Miha se rad vrača v rodno vas svojega očeta, kjer pred svojim čebelnjakom v miru pokadi pipo in prisluhne pritrkavanju iz vaškega zvonika. Med občudovanjem narave veliko fotografira, fotografije pa čez leto velikodušno deli s sorodniki in znanci ob voščilu za praznike.
Naj mu da On, ki vodi njegovo rezilo, še veliko zdravja in moči, da bo svoje delo nadaljeval in znanje prenašal na vnuke ter s tem ohranil pomemben del slovenske kulture in ljudske umetnosti.
Evgen S.




