S šolskim planinskim krožkom in Planinskim društvom Horjul smo se odpravili na nočni pohod na Marinčevo planino nad Butajnovo. Izleta smo se zelo veselili, saj je zapadlo veliko snega. To je bil tudi prvi izlet v tem letu in drugačen tudi zato, ker so z nami lahko odšli tudi naši starši.

V petek, 21. 1. 2023, smo se s starši ob 18.00 zbrali na parkirišču na Vrzdencu. Najprej smo se 'pofočkali' pri učiteljici Marjeti, potem pa se z avtomobili počasi odpeljali proti Butajnovi. Parkirali smo ob gasilskem domu. Po zaledeneli makadamski cesti smo odpešačili proti Marinčevi planini. Ob začetku pohoda smo hodili po vasi, čez nekaj časa pa se je zaledenela cesta začela vzpenjati proti s snegom obdanem gozdu. Pot se je najprej kar vlekla, a je bila tudi nadvse zanimiva. Otroci smo se kepali, stresali sneg z vej dreves, se kotalili po snegu ter počeli še mnogo drugih zimskih iger. Na strehah hiš smo našli tudi velike ledene sveče. Tudi odraslim ni bilo dolgčas, imeli so si veliko povedati. Čez nekaj časa smo zavili proti jasi s pol metra snega. Med prvimi so bili seveda tisti, ki so imeli na sebi oblečen zimski kombinezon z gamašami. Ko so hodili po snegu, se jim je vdiralo. Sprva smo vsi padali po snegu, potem pa smo se privadili. Tisti, ki smo bili brez kombinezona, smo bili beli in mokri od snega, a nismo prav nič tarnali zaradi mraza. Po dolgem času smo končno prišli na majhen breg in tam spili vroč čaj ali druge pijače, ki smo jih imeli v nahrbtniku. A gazenje po mokrem snegu se še kar ni končalo. Povzpeli smo se na bližnji hrib, na katerem je bila majhna cerkev. Tako smo prispeli na naš cilj. Tam smo pomalicali.

Pot nazaj je bila prav tako zabavna in je hitro minila. Po naših že zaledenelih sneženih stopinjah smo pešačili, vmes pa se metali v sneg ter se drsali po kombinezonih. Ko smo prišli nazaj na makadamsko cesto, se je hitrost naše hoje povišala, a še vedno smo bili pazljivi na led. Postajali smo vedno bolj utrujeni. Začenjalo nas je zebsti, zato smo se le še pogovarjali med seboj ter opazovali prelepo zasneženo naravo. Čez nekaj časa smo zagledali luč v vasi in ugotovili, da smo že zelo blizu. Ko smo prišli do kmetije Noj Tomi, nas je tam čakal vroč čaj skupaj s piškoti, potico ter obilo druge dobre hrane. Tega smo se vsi neznansko razveselili. Privoščili smo si topel čaj in pojedli še zadnje ostanke z naših nahrbtnikov. Na koncu smo se razpršili, si zaželeli »lahko noč« ter se vsak s svojim avtom odpeljali domov na toplo.

Izlet je bil zelo lep, saj smo izbrali pravi, najbolj mrzel in leden večer, ob koncu pa smo bili postreženi z odličnim čajem in drugimi dobrotami. Nam otrokom pa bo pohod verjetno ostal v spominu, predvsem zaradi velike količine zapadlega snega in zato, ker so ga z nami vred doživeli tudi nekateri naši starši.

Kijara Verbič, 5. a

OŠ Horjul