Gozdovniška skupina Rjasta kanja (GSRK) v Horjulu obstaja že 24 let. V vseh teh letih se ji je zgodilo ogromno dogodkov, predavanj, izletov, potepov, druženj, srečanj z divjimi bitji, taborjenj, s čimer so člani dobili pristnejši in bolj holističen vpogled v svet okrog nas. Trdno upam, da je vse to udejstvovanje pustilo pozitivne sledi na dolini, v naravi in ljudeh.
V soboto, 28. 5. 2016 se je na ravnini Lipalice pod Horjulom odvil prav posebno slovesen dan. Na parceli v Paršah, kjer je Gabrov svet, je Gorazd Rožnik s pomočjo prijateljev že pred nekaj leti uredil prostor tako, da je primeren za taborjenja. Ta kraj se je že večkrat uporabil za dobrodelne tabore pod okriljem centra Astera, ki ga Gorazd vodi. GSRK je že dolgo časa razpolagala s tremi starimi taborniškimi šotori, ki so bili že davno za odpis. Prav s pomočjo Gorazda in Astere pa smo se odločili, da si kupimo nov šotor in to tipi. Tipi je stožčast platnen šotor, kakršnega so stoletja uporabljali severnoameriški Indijanci (pa tudi nekatera domorodna ljudstva v Sibiriji in Mongoliji) in je bil njihovo bivališče poleti in pozimi. Tak šotor je bil v veščih rokah hitro postavljen in hitro podrt, torej idealen za nomadski način življenja. Gozdovniki se po duhu čutimo sorodni z vsemi starimi, z naravo tesno povezanimi ljudstvi, zato je bil tipi za nas logična izbira. Iskali smo in našli najugodnejšo ponudbo na Poljskem. Z logistično in finančno pomočjo Astere oz. Gorazda Rožnika, finančno podporo staršev gozdovnikov in nekaterih starejših pripadnikov skupine je bil ta finančni zalogaj obvladan. Vsem, ki ste podprli nakup, se v svojem in imenu skupine res iskreno zahvaljujem!

Ker smo gozdovniki tesno povezani z delovanjem Astere, je naraven razvoj dogodkov pripeljal do tega, da smo svoj prvi tipi postavili prav v Paršah, v Lipalici. Za to je bila izbrana sobota, 28. 5. Imeli smo srečo z vremenom in naredil se je jasen, vroč dan. Na ogled postavitve šotora so bili povabljeni vsi gozdovniki in starši ter prijatelji in simpatizerji takšnih gibanj. Že zgodaj zjutraj smo se najprej zbrali kosci. Zazvonila so osla in ob švistenju kos koscev in prvopristopnikov je bila do dopoldanske malice cela parcela pokošena in pograbljena. Zagotovo takega prizora, kot je 10 koscev, zlepa več ne ugledaš. Malico so nam postregle mame gozdovnikov, mladina se je pometala v bazen, ki je izkopan tam. V družbi žab in kačjih pastirjev so čofotali po vodi, mi, večji pa smo postavljali šotor. Najprej smo uredili pod in ognjišče, nato zložili drogove, smrekove sušice, čez pa prevlekli platno in ga napeli. Ker nismo Indijanci, nam je postopek vzel celo popoldne, da smo bili zadovoljni. Treba je namreč vedeti kar nekaj reči, da je šotor na koncu tak, kot je treba.

Dekleta so skuhala kosilo, Marko je mojstrsko spekel krompir in zelenjavo pod sačem v žerjavici, tako da nismo trpeli lakote. Ko se je zvečerilo, smo v tipiju slovesno zakurili prvi ogenj. In kot naročeno, nas je po naključju obiskala kanadska šamanka, pol indijanka iz plemena Mikmak. S svojo prisotnostjo, zgodbami, pesmimi je obogatila večer, posvetila tipi in nas vse še dodatno navdihnila.

Prvo noč smo v šotoru ob dišečem ognju z njo kramljali o večnih temah, ustroju sveta in duha, narave in človeka, naših izkušnjah in zgodbah življenja. Kot skrivnosten lampijon se je svetil naš šotor pod zvezdnim nebom, če si ga pogledal od zunaj. Iz bajerja so se oglašali urhi, z dreves zelene rege in dopolnjevale naše pripovedi.

Na koncu smo skupaj z ognjem ugasnili v spanje in se zjutraj sveži skotalili eden za drugim v rosno nedeljsko jutro. Kava, na ognju kuhana, z bosimi nogami popita med prijatelji in ptičjim petjem, je enostavno druga pijača.

Čez poletje se bo v Paršah dogajalo še marsikaj. Če vas mika, boste našli pot do tja, do dogodkov in družbe, ki diši po dimu preproste svobode v razkošju odprtih src. Več na www.CenterAstera.si.
Ker smo vsi eno.

Primož Bizjan