Pogrebno sveto mašo je ob somaševanju številnih duhovnikov daroval upokojeni nadškof msgr. dr. Anton Stres. Pokojniku je na zadnji poti pel pevski zbor iz Šentjošta. Po obredu sta spregovorila Lenart Rihar, urednik revije Zaveza, in Peter Sušnik ter se dotaknila bogate zapuščine Justina Stanovnika. Pokojnega je na zadnjo pot pospremila množica sorodnikov, prijateljev in vseh, ki so občudovali njegovo delo, trud za širjenje resnice, pravice in družbene odgovornosti v naši domovini.  

Vojna in povojno obdobje, ki je močno zaznamovalo celotno Slovenijo in žal tudi Horjulsko dolino, je zaznamovalo tudi njega. Kot navdušen demokrat in domoljub se je odločil braniti svoj dom in vrednote evropske civilizacije, zato je po vojni preživel grozo koncentracijskega taborišča na Teharjah. Zaradi mladoletnosti in spleta srečnih okoliščin je ušel gotovi smrti. Njegovi nazori se niso skladali s totalitarnim enoumjem, zato je bil tik pred opravljanjem mature še enkrat zaprt. Tudi kasneje ni mogel delovati kot profesor grščine in latinščine. Čeprav visoko klasično izobražen, je bil prisiljen kruh služiti kot srednješolski profesor nemščine in angleščine. Svojo modrost in učenost, ki se ji je posvečal celo življenje, je toliko bolj izkazal po osamosvojitvi Slovenije. Tako ga slovenska javnost pozna kot pronicljivega misleca in intelektualca tudi zaradi njegovih kulturno-političnih komentarjev o stanju v slovenski družbi, pa tudi širše v svetu. V nagovorih med pogrebno mašo smo lahko vsi, ki gospoda Stanovnika nismo poznali osebno, lahko doumeli, kako velik človek je bil. Prijatelji in znanci pa so se ob tem še enkrat spomnili njegovega neizbrisnega pečata, ki ga je pustil za seboj.

Lenart Rihar, urednik revije Zaveza in spletne strani zaveza.si, je svojemu mentorju in nekdanjemu uredniku, predvsem pa tudi zbrani množici slikovito opisal njegovo delo in življenje: "Pred 2000 leti je v smrt omahnilo izmučeno telo in se je pregrinjalo v templju pretrgalo na dvoje in sonce za nekaj ur ni več moglo predreti teme. Vendar večina človeštva tega dogajanja ni zaznala. Tudi tisti, ki so ga, so slej ko prej ustaljeno delali, počivali, si pomagali, rojevali in umirali. Tako nas ne sme čuditi, da slovenski svet v tednu ni obstal in onemel. Celo če bi se zavedali, kaj z gospodom Stanovnikom izgubljamo, bi smrt in življenje nadaljevala svoj dvoboj. Njegova osrednja skrb je bila, da bi postali boljši ljudje. Da bi s približevanjem trpljenja in razumevanjem vrtincev, ki so zajeli vojne in povojne generacije, prišli k sebi, se zavedeli, kje smo, in stopili v skupni svet prebujenost in postali boljši ljudje. Da bi nam bilo to čim lažje, je svojega duha izčrpaval z raziskovanjem boljševizma in zgodovinskih ugank od revolucije do samostojnosti. Z izrazom totalitarna poškodovanost je postavil diagnozo slovenski tranzicijski regresiji. Z največjo skrbjo je celil ranjen jezik in branil resnico, odkrival ozadja. V svojih delih je že zdavnaj opozarjal na nestrpnost in sovražni govor, ki vse prevečkrat zaznamujeta današnji čas."

Ob izgubi častnega občana, ki ga je globoko cenil in spoštoval, je župan Janko Prebil dejal: "Prof. Justin Stanovnik, naš rojak, ki je bil rojen na Lesnem Brdu, je bil velik človek, ki je pisal zgodovino ob koncu 2. svetovne vojne in skrbel, da stvari ne gredo v pozabo, in borec za resnico. Za njegov prispevek narodu smo mu hvaležni in tudi zato smo mu v lanskem letu podelili naziv častnega občana občine Horjul. Profesor Justin Stanovnik je s svojim delom dal neizbrisen pečat slovenskemu ter srednjeevropskemu prostoru in si do konca prizadeval za zgodovinsko resnico ter za zdravo demokracijo na trdnih temeljih, ki omogoča boljšo prihodnost."

Besedilo in fotografije: Peter Kavčič