Koliko časa ste kot predsednica delovali v organizaciji Rdečega križa v Horjulu, kaj se je v tem času spremenilo?
Uh, to je pa dolga doba, od leta 1955 do letos sem opravljala to vlogo, vedno z veseljem in željo, da pomagam ljudem. Sicer pa ima v Horjulu prostovoljstvo že dolgo tradicijo, saj so domačinke, kmečke žene, nudile humanitarno pomoč že med prvo in drugo svetovno vojno. Pripravljale so vse, kar je bilo potrebno za pomoč in obiskovale ostarele in bolne po domovih. Ko sem sama začela z delom, pa se je pokazala večja potreba po krvodajalstvu, za kar pa si že moral imeti tudi strokovno znanje. Glavni namen iz mojih začetkov je bilo pridobiti čim več krvodajalcev. V tistih časih, ko je tudi že delovala tovarna Iskra, smo bili zelo uspešni in v krvodajalskih akcijah peljali tudi po dva avtobusa ljudi v Ljubljano, kar je bil kar majhen praznik za delavce, ki so se udeležili akcije.
Ker sem veliko delala na terenu kot patronažna medicinska sestra, sem tudi spoznavala vse družine in njihove socialne potrebe. Kot predstavnica Rdečega križa sem dostavila veliko paketov pomoči, priskrbela zdravila, previjala rane, dajala injekcije bolnikom, skratka delo je bilo vedno vsestransko.
Kakšne so dandanes potrebe oziroma izzivi, s katerimi se soočate na Rdečem križu?
Veliko se je spremenilo, manj je stisk zaradi revščine, bistveno več pa je sedaj osamljenosti. Predvsem so mnogi starejši ljudje dandanes osamljeni. V dandanašnjih časih so ljudje že zelo dobro osveščeni in se znajo v primeru stiske obrniti na ustrezne službe. Pa naj si bo to povezano z zdravjem ali pa socialo. Pokličejo patronažno sestro ali center za pomoč oziroma na občino, kjer pa potem pristojni nudijo pomoč. Ljudje se znajo bolje odzvati, ko so v stiski, kot je bilo to nekoč.
Kako vam je uspevalo združevati delo z aktivnostmi za Rdeči križ?
Ves čas smo bili povezani s centralo, hodila sem na sestanke v Ljubljano, na razna predavanja in izobraževanja. To je pomemben del, če hočeš nuditi strokovno pomoč. Ko imaš v sebi željo, da pomagaš sočloveku, ti to ni težko. Lahko rečem, da ko narediš nekaj dobrega in vidiš, da si s svojim znanjem in delom nekoga osrečil in mu pomagal, te to navdaja z veseljem in optimizmom. Mnogim otrokom smo omogočili letovanje, prave počitnice na morju. Plačevali smo manjše položnice tistim, ki so bili v finančnih stiskah, recimo za vodo ali elektriko, za šolsko prehrano otrokom. Ena takšnih lepih zgodb pomoči in solidarnosti se je zgodila tudi letos, ko smo Mariji Osredkar pomagali opremiti kuhinjo, ki je zgorela ob udaru strele v hišo na Samotorici.
Kako sedaj deluje Rdeč križ v horjulski občini, ko ste zaradi vaših zdravstvenih razlogov morali prepustiti vodenje? Delo verjetno teče nemoteno naprej?
Seveda, vsekakor. No, mnogi so bili ob novici, da mi je bolezen prekrižala načrte, precej presenečeni. A na srečo moje nekdanje sodelavke, s katerimi smo se tudi vedno dobro razumele, še naprej opravljajo to plemenito delo. Obiskujejo starejše, jim nudijo socialni stik, pomagajo pri različnih zadevah, povezanih z zdravjem. Na primer: jemljejo vzorcev krvi, merijo krvni tlak ali sladkor, ko je potrebno pa tudi odnesejo kak paket pomoči. Do prehrambenih paketov so upravičeni vsi, ki imajo zelo slabe dohodke in so pod pragom revščine in žal je nekaj takšnih primerov tudi v našem okolju.
Kdo se lahko pridruži Rdečemu križu, kako lahko pomaga?
To je zelo preprosto vprašanje. Vsak, ki ima rad ljudi, ki ima čut za sočloveka in si lahko vzame nekaj časa za pomoč, je pravi za to delo! Če rad pomagaš kot prostovoljec na tak ali drugačen način, si pri Rdečem križu vedno dobrodošel.
Besedilo in foto: Peter Kavčič
