Bila je deževna Martinova sobota in 59 horjulskih upokojencev se je odpeljalo na tradicionalni jesenski izlet. Naš cilj je bila nadvse slikovita Primorska. Pot nas je vodila z Vrhnike po avtocesti proti Vipavski dolini; tam nas je pričakala vodička. Žal nam tega dne vreme ni bilo naklonjeno, zato smo se že v začetku dogovorili za nekoliko spremenjen program. V Vipavi smo si ogledali 15-minutni film o znamenitostih kraja in okolice. Sledil je ogled reke Vipave, znane po 25 mostovih, zato to znamenitost danes imenujejo Male Benetke. Reka je imela tega dne vode v izobilju, kar ji je dalo dodaten čar. V programu smo imeli tudi ogled Otliškega okna, vendar vremenske razmere za to niso bile primerne. Naše skrito razočaranje pa je kar hitro zamenjalo veliko navdušenje ob pogledu na veličasten izvir reke Hubelj, ki je od Ajdovščine oddaljena le približno 3 kilometre. Tu voda dobesedno bruha iz kraškega podzemlja in višje ležečih bruhalnikov. Zaradi močnih nalivov je bil pogled na to naravno lepoto še veličastnejši. Voda privre iz podzemlja skozi tri jame: Veliko Hubeljsko kuhinjo, Pajkovo mrežo in Vzhodno Hubeljsko jamo. V času suše pa so v okolici odkrili še okoli 400 rovov, ki se končujejo s podori in sifonskimi kotanjami. Med vsemi slapovi izstopa najvišji, ki iz svojega jedra bruha velikanske količine vode. Razpenjena voda daje vtis besnenja, saj s svojim značilnim, glasnim zvokom pada po strmem skalovju, 40 metrov v globino. Obiskovalec lahko le nemo opazuje vso to naravno lepoto, četudi ga voda s svojimi kapljicami nenehno opominja na svojo prisotnost. Očarani od vse te lepote in polni nepozabnih vtisov smo se napotili na avtobus ter proti našemu končnemu cilju – vasici Brje, na Turistično kmetijo Birsa. Tu smo se okrepčali in vse skupaj zalili z novim vinom, kot se za Martinovo soboto spodobi. Zadovoljni, četudi na trenutke malce utrujeni, smo se v večernih urah vrnili domov. Naš izlet je dosegel pričakovanja. Veliko pa nas je menilo, da vse premalo poznamo Slovenijo in se niti ne zavedamo vseh njenih naravnih lepot.

Zapisala: Olga Gabrovšek

Fotografija: Anton Čepon