Vsako leto na začetku jeseni imamo horjulski upokojenci izlet. Tokratni cilj je bila Dravinjska dolina. Naša prva postojanka je bila Sladka Gora z eno najlepših baročnih cerkev v Sloveniji. Zgodovino nam je podrobno razložil oskrbnik cerkve in nas nato povabil na ogled arhitekturnega muzeja v sosednjem objektu. Po ogledu smo bili povabljeni še v vinsko klet pod muzejem, kjer smo z veseljem okusili njihovo kapljico. Vidnejše hribovje Dravinjske doline je t. i. štajerski Triglav s pravim imenom Boč. Ta nudi zatočišče okoliškim vasem pred nevarnimi padavinami in viharji. S panoramsko vožnjo smo si ogledali kraj Poljčane in se ustavili v bližnjih Studenicah pri samostanu Dominikank iz 13. stoletja, kjer je danes muzej Studenice. V tem nekoč mogočnem objektu, ki je danes v precej klavrnem stanju, smo v cerkvi sv. Treh Kraljev poslušali ene najstarejših orgel v Sloveniji in ob sočasnem vonju starega objekta je slehernega izmed nas prepojil poseben občutek in spomin na pretekla dogajanja. 
Sledil je ogled učnega poligona za samooskrbo Dole v naselju Modraže, ki ga vodi prof. ddr. Ana Vovk Korže. Prikaz predelave nerodovitne zemlje v uporabno in nato pridelave bio izdelkov na tej predelani zemlji, proč od civilizacije v neokrnjeni naravi, je vsaj mene pustil brez besed. Začutila sem veliko spoštovanje do ge. Ane – intelektualke, ki svoje znanje in delo posveča raziskavam o preživetju v neokrnjeni in kruti naravi brez sodobnih pripomočkov in kemije. Prepričana sem, da med nami ni bilo prav nikogar, ki bi si upal živeti njeno življenje – posvečeno raziskavam z ogromno dela in malo zaslužka. Še bolj pa me je presenetilo njeno nesebično povabilo v njen dom – lično mormonsko hišico, v kateri preživi večino časa, ko ji vreme ne dopušča dela na zemlji.

Sledil je še zadnji del našega programa – kosilo. Zadovoljni, morda že rahlo utrujeni, toda prepojeni z mnogimi vtisi, smo se ustavili v gostilni PULZ v Poljčanah, ki obratuje šele kratek čas. Postrežba je bila profesionalna, hrana odlična. Nadvse zadovoljni s celotnim dnem smo se odpravili proti domu. Tega dne bi težko našla napako v organizaciji ali kje drugje. Enostavno je ni bilo. Resda vreme s soncem ni bilo radodarno, zato pa smo ga imeli dovolj v svojih srcih. Mislim, da si večina izmed nas želi še dolgo hoditi na takšne izlete in če nam bo le zdravje dopuščalo, bomo to tudi delali.

Olga Gabrovšek, fotografija: Tone Čepon