Decembrski čas, dišeč čas. Čas, ki si ga obogatimo z druženjem, voščili, zahvalami. Prvošolci smo bili sredi decembra sprejeti v šolsko skupnost. Ostalim šolarjem smo zaigrali igrico, zaplesali smo jim in se predstavili v svoji vlogi, ko bomo opravljali svoj poklic. Kasneje smo v šolo povabili otroke iz vrtca. Njim smo zapeli še vse pesmi, ki jih že znamo. 
V sredo popoldne smo na našo predstavo povabili naše najdražje; svoje starše, stare starše, brate, prijatelje. Zanje smo pred nastopom spekli pujska za srečo. Popoldne smo se zbrali v učilnici. Ta je bila pripravljena kakor gledališka dvorana. Posedli smo se na mesta za nastopajoče in smo polni pričakovanja čakali na prihod gledalcev. En trenutek se nam je zazdelo, da jim ni ne konca ne kraja. Naša učilnica je bila povsem napolnjena z našimi najdražjimi. Napovedovalca sta jih pozdravila in napovedala, kaj vse jih čaka. Potem je na oder prišlo sedem medvedov. Potovali so proti vrhu hriba in si vsak poiskali svoj prostor pod soncem. Zatem je Abraham popeljal na ples svojih sedem sinov. Vsi so jedli, vsi so pili in delali tako. Vsak posebej smo nato povedali, kdo smo in kaj nas zanima. Gledalci so vsakemu namenili pohvalni aplavz. Skupaj smo še prepevali naše letošnje pesmi in vzdušje v naši učilnici je bilo zelo veselo. Nazadnje smo staršem poklonili drobna presenečenja in veseli odšli proti domu. 
Radi imamo druženja. Prinašajo nam veselje ob tem, ko vidimo, kaj zmoremo sami in kako ob tem razveselimo svoje družinske člane. 
Želimo si dišeče in drobnih presenečenj polno prihajajoče leto, ki jih bomo delili naprej.

Razredničarki prvih razredov ob vzpodbudi prvošolcev