Vsa gasilska društva po Sloveniji se pripravljajo na
zadnja tekmovanja v tej sezoni, tudi vaše. Kaj trenutno počnete na vajah?
Trenutno naša mladinska ekipa trenira za vajo z vedrovko
(brentačo), v kateri smo bili lani olimpijski prvaki. Odločili smo se, da se
bomo do olimpijskih iger prihodnje leto 100-odstotno posvetili tej vaji. Mladince, ki so na novo prišli v ekipo in so stari šele 12
let, bomo poslali na orientacijo, starejši pa do prihodnjega leta ne bodo
tekmovali ne v mokri vaji ne v orientaciji ali v kakšni drugi kategoriji.
Koliko časa ste že gasilec?
Začel sem v prvem razredu osnovne šole, kar pomeni, da sem
gasilec okoli 17 let.
Ste tudi prostovoljni operativni gasilec?
Seveda. Naše društvo je precej majhno, tako da ima približno
pet ali šest intervencij na leto, se pa zadnja leta zaradi poplav in vetrolomov
število povečuje.
Kaj vse ste doživeli na teh intervencijah?
Mislim, da vse možno. Recimo res težke razmere z od 500 do
800 stopinj, žal pa tudi smrtne žrtve in požar, v katerem je nekomu zgorela
cela hiša.
PGD Drenov Grič - Lesno Brdo se je v zadnjih letih
uveljavilo v tekmovalnem delu. Mladinci so bili v preteklosti že večkrat na
olimpijadi, lani pa prvič osvojili zlato medaljo.
Res je, na olimpijadi smo bili štirikrat zapored. Leta 2015
smo bili v Opolah na Poljskem 16., dve leti kasneje v Beljaku v Avstriji
četrti. Leta 2019 smo nato v mestu Martigny v Švici dosegli 24. mesto, lani v
Celju pa zmagali.
Kako se sploh uvrstiš na gasilsko olimpijado?
Prvo sito je občinsko tekmovanje, nato regijsko in državno.
Prvih pet ekip na državnem tekmovanju se potem lahko prijavi na dodatno izbirno
tekmovanje, zmagovalec tega pa dobi vstopnico za olimpijado. Lani je Slovenija kot gostiteljica imela še eno dodatno moško
in eno žensko ekipo. Mi smo kot zmagovalci lanske olimpijade samodejno uvrščeni
na prihodnjo olimpijado. Prihodnje leto bomo torej Slovenci spet imeli dve
moški ekipi.
Če se najprej malo ustavimo pri lanskem dosežku – kdaj ste
začeli trenirati za olimpijado? Koliko časa in truda ste vložili v priprave?
Ekipo sva vodila dva mentorja, jaz in Tine Vojska. S treningi smo začeli januarja 2021, torej leto in pol pred
olimpijado. Sprva po enkrat tedensko, zadnja dva meseca pred olimpijado pa smo
nato povečali intenzivnost. To pomeni, da smo imeli treninge tudi po 3- do
4-krat tedensko. Ob vikendih pa smo formo pilili na različnih tekmovanjih po
Sloveniji in na Hrvaškem. Pomembno se mi zdi poudariti, da je bila ekipa ves čas enaka,
saj smo vedeli, da morajo fantje, če želimo dober rezultat, poznati vajo in en
drugega.
Kako pa so se resne priprave poznale na času, ki ste ga
potrebovali za izvedbo vaje?
Na začetku treningov smo imeli čas okoli 55 do 60 sekund, na
olimpijadi pa smo vajo opravili v 38 sekundah.
Kako sta mentorja spodbujala ekipo? Ste se kdaj na vajah
tudi skregali?
Z drugim mentorjem Tinetom sva se dobro poznala, saj sva bila
na eni olimpijadi že skupaj kot sotekmovalca, na drugi pa kot mentorja. Poznava
se že približno 18 let, tako da veva vse drug o drugem in se dobro razumeva. Pa vendar smo se na vajah kdaj tudi sporekli, saj je bilo 12
ali 13 različnih karakterjev na kupu. Tekmovalci so predvsem v začetni fazi
priprav slabo voljo ali kakšen spor prinesli iz šole. Ampak naša naloga je
bila, da smo to rešili, se pogovorili. Proti koncu priprav pa so se fantje navezali en na drugega.
Tako so se družili tudi po olimpijadi, še zdaj so zelo povezani.
Je kdo kdaj skoraj obupal in če da, kako ste ga
prepričali, da naj vztraja?
Obupal ni nihče, ker smo se že na začetku zmenili, kaj je naš
skupni cilj in zakaj treniramo. Brez jasno postavljenega končnega cilja – naš je bil zmaga na
olimpijadi – ne moreš trenirati. Če se greš na tekmo zabavat, se boš zabaval,
če ciljaš na prvo mesto, pa boš prvi, a za to je treba tudi veliko trenirati.
Kako pa ste na samem tekmovanju krotili stres?
Stres je vsekakor prisoten, a jaz pravim, da je to pozitivna
trema ali pozitiven stres, ne sme pa biti negativnega. V Celju je bil dodaten pritisk zaradi tako številnega
občinstva. To smo poskušali omiliti s spodbudnimi besedami tekmovalcem. Poleg
tega smo tistim, ki so manj dovzetni za stres, naročili, da še ostale
spodbujajo. Rekli smo jim, da ne smejo obupati, ne glede na to, kaj se
zgodi.
Na koncu je ekipa PGD Drenov Grič - Lesno Brdo zmagala.
Koliko je na to, če se po športno izrazimo, vplivala prednost domačega terena?
Zagotovo. Navijači dajo dodatno spodbudo. Med samo vajo jih
sicer ne slišiš, ker se osredotočaš na delo, a na koncu te
vzdignejo.
Ste bili po drugi strani tudi bolj živčni, saj je bil med
občinstvom več poznanih?
Povsod je podobno, tukaj pa je res bil dodaten moment, saj si
vsak želi zmage na domačem terenu.
Kako pa ste se v času tekme počutili kot mentor?
Mentorji nismo smeli biti na progi s tekmovalci, bil sem med
navijači. Živci delajo na polno, saj veš, da je to ključni trenutek za ekipo,
ti pa ne moreš nič pomagati, nič spremeniti, lahko le upaš na najboljše. Zato
pa imaš ob sebi prijatelje in tekmovalce, da te spodbujajo.
Od zmage je zdaj že deset mesecev, pa vendar se verjetno
še spomnite tekme in tudi slavja.
Res je. Naše proslavljanje se je začelo že v četrtek, takoj
po tekmi, ko smo dobili neuradne rezultate. Prvi topel sprejem smo imeli na
Lopati pri Celju, kjer so prenočili naši navijači. Glavno dogajanje pa je sledilo ob povratku domov. Pričakale
so nas okrašene krajevne table z napisom 'Zlata olimpijska vas', mlaji,
slavolok curkov. Prišel je župan Vrhnike, predsednik Gasilske zveze Vrhnika,
predstavnica Gasilske zveze Slovenije, tam sta bila poveljnik in predsednik
društva. Vsi so imeli govore, mi smo bili na odru, pod njim pa skorajda cela
vas.
Kakšna pa je nagrada za zlato olimpijsko ekipo?
Nagrada je denarna, naše društvo je dobilo približno dva
tisoč evrov.
Je olimpijski naslov prinesel še kakšne ugodnosti ali
obveznosti?
Olimpijski naslov je za sabo potegnil nekaj prijetnih
obveznosti, kot so govori, intervjuji, fotografiranja. Povabljeni smo na različne dogodke, na primer Naj športnik
Vrhnike, včasih na kakšen dogodek gasilske zveze. Ob teh priložnostih predvsem
obujamo prijetne spomine na lansko zmago.
Kot ste že povedali, vam je zmaga v Celju prinesla
vstopnico za naslednjo olimpijado, ki bo prihodnje leto v italijanskem
Trentinu. Boste ubranili naslov olimpijskih prvakov?
Ker smo samodejno uvrščeni na olimpijado, imamo ta
privilegij, da lahko že zdaj treniramo z ekipo, ki bo šla prihodnje leto na
olimpijado. Vse tekmovalce, ki bodo prihodnje leto že stari 16 let in
bodo s tem prestari za mladinsko kategorijo, smo izločili. V ekipi ostaja osem
mladincev, ki so bili na olimpijadi v Celju, štirje pa so novi. Mislim, da bodo fantje tudi naslednje leto eni glavnih
favoritov.
Kot rečeno na začetku, se zdaj veliko ekip pripravlja na
tekmovanja. Kaj svetujete gasilcem in njihovim mentorjem?
Vsem mentorjem svetujem, naj ne obupajo nad nobenim članom.
Četudi nekdo v nečem ni najboljši, se bo našel v čem drugem. Tu pa bo morda
najboljši. Tekmovalcem pa svetujem, da dajo vse od sebe na treningu,
tudi ko se jim bo zdelo, da ste že vsega naveličani. Ko bodo tekmo končali na
tretjem ali četrtem mestu, bodo gotovo obžalovali, da niso malo več trenirali.
Trening je ključen.
Avtorice intervjuja so gasilke PGD Horjul, ki so si izbrale veščino novinar-fotograf: Klara Zdešar, Lana Gabrovšek, Neja Gabrovšek, Ajda Trček, Nika Burjek, Iza Gabrovšek, Saša Lušin
