Kot čisto pravi gozdni vrtec smo čisto pravi gozdni dan načrtovali celo pomlad. Pa nas je zaradi vseh drugih izletov skoraj odneslo v poletne počitnice brez te čisto prave gozdne dogodivščine! Mislili smo, da bo čas na koncu junija čisto neprimeren za tak podvig, saj je sonce takrat že zelo vroče. Ampak sprehod skozi gozd in blagodejno šumenje listov, ki je ustvarilo prijetno klimo, nas je prepričalo, da v ponedeljek, dan pred koncem šolskega leta, preživimo cel dan v gozdu. 
Otroci so se opremili z opremo za taborjenje. V nahrbtniku so imeli podlago za spanje, lahno odejico in pijačo. Vzgojiteljice smo s seboj odnesle še nekaj litrov vode, malico in najljubšo knjigo pravljic. Odločili smo se, da gozdni dan preživimo na Stajah, kjer je Podstajnkov Janez na robu gozda postavil brunarico in z otroško igrivostjo uredil pravi muzej na prostem, v katerem lahko občudujemo njegovo ljubezen do svojih vnukov, domoljubje ter povezanost z naravo in lepotami gora. 
Naša karavana se je odpravila skozi vas proti Stajam. Z dvorišč so nam mahali dedki in babice. Ko smo zakorakali na gozdno pot, se je že zjutraj čutilo, kako prijetno hladno je v gozdu. Na cilju smo razpakirali nahrbtnike, postavili tabor in se dogovorili, do kam se razteza naša gozdna igralnica. V gozdu smo zelo radi bosi, zato smo naše čevlje postavili kar pod drevo, nato pa brž, bosih nog naokrog.  Igrali smo se z listki, vejicami, se skrivali v gozdu in iskali gozdne jagode in borovnice. Raziskovali smo okolico in uživali na krilih domišljije ter ustvarjalnosti. Čas je mineval hitro, ampak nič zato, otroci so namreč komaj čakali, da bodo v gozdu prespali. Iz vrtca so nam pripeljali kosilo, pojedli smo, se uredili nato pa je vsak brž smuknil v svojo posteljo. Pod krošnjami bukev, kjer se je v vejah igral veter, smo v tišini poslušali pravljico, dve. Potem pa smo v miru opazovali dolino pod nami in uživali ob petju ptic ter šumenju listja. Zaspali smo skoraj vsi. 
Po počitku so otroci počasi začeli odhajati domov. Tokrat so morali starši otroke namesto v vrtec priti iskat v gozd. Otrokom se je zdelo to sila zabavno: kaj je boljšega kot to, ko bos priskakljaš iz gozdička, ker pride tja tudi tvoja mami in gresta potem domov! Za nameček pa še loviš naokoli svojo posteljo, s katero se igra veter. Vsi smo preživeli prekrasen dan, miren, prijeten, sproščujoč. Ne da bi vedeli, smo se prepustili temu, čemur pravijo Japonci šinrin-joku. To dobesedno prevajamo kot gozdna kopel. Se sploh zavedamo, kakšno srečo imamo, da nas zelenje obdaja na tako rekoč vsakem koraku?
No, kdo bo šel danes v gozd?

Barbara Popit in Lea Rožnik