Kako bi se opisali v nekaj stavkih: kot učiteljica, mama in kot oseba?
Hm, opisati sebe ni enostavno, lažje je pripovedovati o drugih. Moji domači pravijo, da imam čisto posebne vrednote in da so otroci čisto na vrhu lestvice. Torej sem mama in predvsem mama. Mami so me klicali moji otroci do prihoda vnučkov, s prihodom naših petih kratkohlačnikov in ene kratkohlačnice pa sem postala še mama. Na kmetih nikoli nismo imeli babic, z nami so vedno živele mame, ena je bila naša prava mama, druga pa mama našega ata, pa še eno mamo smo imeli, bila je mama naše mame. Torej me je življenje napravilo za mami in mamo, za kar sem neizmerno hvaležna. V razredu pa me marsikdaj kdo tudi pokliče mami.

Na Osnovni šoli Horjul vas učenci zelo radi opisujejo kot učiteljico s srcem. Kaj vam pri delu z otroki pomeni največ?
Pravijo, da se nam vse pomembne stvari, ki nas osebnostno oblikujejo in usmerjajo naše odločitve ter nadaljnjo življenje, zgodijo v otroštvu. Ko sem majhna punčka z naše samotne kmetije, kjer sem rasla v družbi sestrice in bratca, prišla v šolo med vaške otroke, sem se med njimi počutila tuje in bilo me je strah. Verjetno so bili podobni občutki v srčkih drugih fantkov in punčk – mojih sošolcev, le da takrat tega nisem vedela. Dobili smo našo prvo učiteljico Ivanko, učiteljico s čutečim srcem. Čutila je naš strah in nas je v tistih drugačnih časih, za nekatere otroke je bil to prvi stik s svinčnikom in zvezkom, naučila pisati, brati in računati in je v nas pregnala strah pred novim. Bila je naša šolska mama. Za to izkustvo sem ji hvaležna in kadar sem negotova, vedno razmišljam, kako bi na mojem mestu ravnala učiteljica Ivanka.
Že ko sem sedemletna punčka postala šolarka in spoznala prvo učiteljico Ivanko, sem vedela, da bom učiteljica, ko bom velika.

Vsak dan v šolo hodite peš z Lesnega Brda. Je ta pot za vas tudi čas za razmislek ali pripravo na dan?
Včasih si spotoma zamislim, kako bo potekal moj dan, ampak potem se navadno zgodi ducat nepričakovanih stvari. Predvsem uživam v sožitju z naravo in globokem občutenju, da smo vsi delček čudovitega sveta, ki nas obdaja. S polnimi pljuči diham svežino mladega jutra, razveselim se močvirske logarice, rac, ki se iznenada dvignejo iz potoka in poletijo v zrak, pa čapelj in plahih srn, ki mi v diru prekrižajo pot in pisanega poletnega cvetja med visokimi rosnimi travami. Vsako jutro je obet novega dne, ki ti je ves nov in čist položen v roke, da ga živiš in zapolniš.

Poučevanje je poklic, ki zahteva veliko energije in potrpežljivosti. Kaj vas pri tem delu vedno znova motivira?
Stvari, v katere veliko vložiš, ti obilno vračajo. Razveselim se otrok, ki me zjutraj pričakajo in me sprejmejo za svojo ter želijo vedeti, kaj bomo skupaj počeli. Veseli so, kadar zvedo, da bomo pisali novo črko, kajti z vsako novo črko se zdijo bolj podobni staršem in velikim ljudem, ki jih občudujejo. Ob torkih, ko imamo na urniku likovno vzgojo, me včasih čakajo že pri vratih, ker so radovedni, kaj bomo ustvarjali. Vesela sem, kadar vidim, da so se male glavice naučile stvari, v katere sem dvomila. Takrat se počutim potrebno in koristno. Lep je občutek, da smo prijatelji in da smo radi skupaj. Nekaj posebnega občutiš, ko prideš v razred med otroke, ki si jih poučeval pred leti in še vedno začutiš v zraku posebno energijo.

Ste tudi mama več otrok. Kako ste v času, ko sta bila še majhna, usklajevali delo v šoli in družinsko življenje? Se spomnite kakšnega trenutka iz obdobja materinstva, ki vam je še danes posebej pri srcu?Sem mama trem sinovom in trem hčeram, zdaj so že vsi veliki fantje in dekleta. Ko so bili majhni, smo se zjutraj skupaj odpeljali od doma, najmlajši v vrtec, malo večji v šolo. Še danes vidim svoje tri fantiče, kako me čakajo v garderobi vrtca, vsak s svojo slikico, ki so jo narisali za svojo mami. Doma smo jih nalepili nad kuhinjski pult, da so nas grele s svojo ljubeznijo. Popoldne smo skupaj raziskovali naš grič in gozd, ki se začne tik ob naši hiši. Poiskali smo stvari, da sem jih odnesla naslednji dan v šolo, kadar sem s šolskimi otroki počela zanimive stvari, smo jih preizkusili tudi doma. Vsi skupaj pa smo čakali soboto in nedeljo, da je bil naš ves božji dan brez nadležnih ur. Čakali smo, kdaj bosta imela rojstni dan naš drugi fantek in najstarejša sestrica, takrat so se namreč začele velike počitnice. Ko je praznoval najmlajši bratec, je od počitnic ostal le še drobec in njegovega praznika nismo čakali z veselim pričakovanjem. Najbolj stresni so bili nedeljski večeri, ko se je iztekal skupni čas, ponedeljkovim jutrom pa se je vedno mudilo in ni bilo časa za tarnanje.

Danes so vaši otroci že odrasli. Kako se je vaš pogled na materinstvo skozi leta spremenil?
Naše stare mame so vedele reči, da majhni otroci prinašajo majhne skrbi, veliki pa velike. Ko si mama, si vedno mama in vedno te skrbi za tvojega otroka, četudi je odrasel. Jokajočega dečka in deklico objameš in svet je spet varen. Odraslemu otroku zaupaš, da se je zase odločil prav, čeprav bi se ti drugače. Pozabljaš, da si se tudi sam podal v svet in se vračal ne le s potolčenimi koleni, ampak tudi s srcem. Ali pa prav zaradi tega, ker se tega spominjaš, ne moreš sprejeti, da je tvojemu otroku hudo in ni v tvoji moči, da bi hudo izničil kot nekoč.
Vesela sem svojih otrok in rada imam njihove partnerje, čudoviti ljudje so.

Menite, da vam je vloga mame pomagala tudi pri delu z učenci? Marsikdo pravi, da je učiteljstvo poklic, ki ga lahko opravljaš le, če ga delaš s srcem. Se s tem strinjate?
Ko si mama, na svet gledaš drugače kot prej. Pravzaprav svet postane drugačen, vse se prevrednoti. Otrok te nauči, kaj ima resnično vrednost. Stvari, zaradi katerih si se sekiral, postanejo nenadoma nepomembne. Naučiš se, kako opravljati sočasno vsaj tri stvari in imeti vse tri pod kontrolo in jih tudi uspešno opraviti. Razumeš starše, da vidijo svojega otroka drugače kot drugi, saj je njihov otrok. Stvari, ki jih delaš, delaš s srcem in v vsakem otroku gledaš stisko in veselje svojega otroka, njegovo željo biti opažen in sprejet.

Poleg dela v šoli ste se preizkusili tudi v pisanju. Od kod ljubezen do pisane besede in kdaj nastajajo vaše zgodbe?
Že kot majhna punčka sem čutila, da imajo moji domači veliki ljudje veliko spoštovanje do knjig. Med tednom se pri nas ni bralo, je bilo preveč drugega potrebnega dela. Pač pa so ob nedeljskih popoldnevih, le takrat so utegnili, brali naš ata in mama in tudi naša stara mama. Včasih smo otroci ata naprosili, da nam je iz zelene knjige mohorjevk prebral pravljico Zlata ptica. Še in še bi jo poslušali, nikoli se je nismo naveličali.
Našega starega ata nikoli nisem videla, da bi brali, mogoče se niso nikoli udomačili med črkami, pač pa so veliko pripovedovali, posebno kadar je prišel v vas sosedov stari ata Jokl. Bila sem najstarejši otrok v družini in edina, ki se starega ata še spominjam. Od takrat je minilo že skoraj šest desetletij, besede so se izgubile, ostal pa je priokus tistega časa in najinega odnosa. Odrasla atova punčka vem, da sta dve globoko ranjeni duši s premlevanjem in izpovedovanjem travm sotrpinu brusili ostrino hudega, da sta preživeli. Bila sem že mama štirih otrok in zaradi zlomljene roke za marsikaj neuporabna, ko sem se lotila atove zgodbe in svojih otroških spominov. Da jih ujamem, preden jih odnese čas. Atova zgodba je trpka, otroški spomini pa mehki in topli. Na nek način sem poravnala svoj dolg za lepo otroštvo, saj ni samoumevno. Staremu atu pa je tam nekje daleč lepo, da sem ohranila spomin na težko pot mladega fanta avstrijskega soldata in ruskega ujetnika.

Je pisanje za vas način razmišljanja, pobega ali morda način, da delite življenjske izkušnje z drugimi?
Pisana beseda je nekaj, kar preživi čas, ostane, ko ljudi, ki so živeli te zgodbe, že davno ni več. Ne vem, zakaj pišem, mogoče tudi zato, ker se bojim, da bodo lepe stvari, ki smo jih živeli, pozabljene. Da bodo vse modrosti ljudi, ki sem jih spoštovala, izgubljene. Da bomo pozabili na težke stvari, ki smo jih preživeli in smo zaradi njih bolj čuteči in boljši ljudje. Da bodo moji otroci in njih otroci vedeli, kje so njihove korenine, kadar jim bo hudo in bodo zaradi tega močnejši. Godni ptički odletijo, da si spletejo svoja gnezda. Da bi jih skupni zapisani spomini greli in povezovali, ko bo tudi te zbledel čas in bo ostal le še priokus po njih.

Kje danes najdete svoj mir in energijo – v naravi, pri hoji, v knjigah, med ljudmi?
Življenje je neizmerno bogastvo čudovitih stvari. Pomlad me napolni z energijo mladega življenja, srečam ga v vsakem na novo razcvetelem cvetu in petju ptic. Vabi, da zasadiš svoje vrtne gredice in jih čez leto neguješ in si pomirjen s svojim delom in sam s seboj. Gibanje me napolni z energijo. Rada hodim in rada na kolesu prevažam vnuke, ki so ravno pravšnji za otroški sedež na mojem kolesu. Naše poti so kratke, po našem dvorišču, skozi gozdiček in nazaj pa še enkrat in stolček zasede naslednji. V knjigah so ujete modrosti, da bi mi znali živeti in hrepenenja, da bi si upali sanjati svoje želje, zato jih imam rada. Ne morem se hvaliti, da berem veliko, a ko berem, sem strastna bralka, knjiga me posrka in ne zaprem je, dokler se ne zapre sama, ko pridem do konca. Včasih je dobro biti sam s seboj, da se spočiješ, a zares nas bogatijo odnosi. Ko smo cagavi, nas opogumi prijateljski objem in krepak stisk rok. Človeška bližina greje in ne le deli temveč množi veselje do življenja.

Kaj bi danes svetovali mladim ženskam, ki šele stopajo na pot materinstva in poklica?
Materinstvo je najmočnejše izkustvo, ne moreš ga razumeti, dokler ga sam ne izkusiš. Ko si enkrat mama, si mama za vse večne čase. Tudi če ne gre vse po načrtu, ne nehaš ljubiti in vedno upaš.
Ko si mama, opravljaš najpomembnejše delo, čeprav ne moreš ničesar pokazati in je soba polna razmetanih igrač, umazanih piskrov in zapackanih oblekic. Za svojega otročka si edina in ves njegov svet. Pomagaš otroku, da raste v dobrega človeka, ob njem pa rasteš tudi sama in postajaš boljša oseba. Ni vedno vse lepo, a tako je prav.
Lepo je, če veš, kaj te zanima in kaj želiš početi v življenju in lepo je, če lahko z delom, ki ga rad opravljaš, živiš sebe in družino. Lepo je, vendar ni vedno tako. Včasih je treba poprijeti tudi za delo, ki ni bilo v tvojem načrtu.
Imam srečo, da imam poklic, ki ga opravljam s srcem.

Marec je mesec žensk. Kaj za vas pomeni biti ženska danes?
Rada sem ženska. Rada sem sestra, hči, vnukinja, čeprav moji starši živijo le še v mojih spominih, rada sem mami in mama. Rada sem prijateljica, teta, sestrična, soseda, učiteljica, kmetica. Rada sem to, kar sem. Te vloge poznam, so del mene, brez njih ne bi bila to, kar sem.
Marec je mesec prebujajočega življenja, ženske smo nosilke življenja. Zato je marec moj mesec in imam ga rada.

Irena Pfundner

Foto: osebni arhiv