Kaj vas je pripeljalo v
Horjul in kaj vas je prepričalo, da tukaj ustvarjate?
Odločitvi,
da je »folklora« velik del mojega življenja, je botrovala
včlanitev v Folklorno skupino Vipava še v srednji šoli. Od takrat
naprej so ljudski plesi, petje in postavljanje plesov na oder
nepogrešljiv del mojega življenja. Za začetek sodelovanja s
Folklorno skupino Klas v Horjul pa ima zasluge dr. Bojan Knific, ki
je bil leta 2004 sodelavec za folklorno dejavnost na Javnem skladu za
kulturno dejavnost v Ljubljani in me je seznanil s tem, da horjulska
folklorna skupina išče mentorja.
Kako se je skozi leta pod vašim mentorstvom razvijala folklorna
dejavnost v Horjulu?
Folklorna
dejavnost v Sloveniji se je skozi desetletja precej spreminjala, pred
dvema desetletjema pa se je pojavilo vprašanje, ali se bodo plesi na
odru plesali tako kot so bili zapisani ali se bodo ustvarili novi
trendi. Ker so skupine na odru plesale enake koreografije z istimi
melodijami in enotnimi oblekami, je to vodilo v enoličnost in
nezanimivost, tako za plesalce kot tudi za gledalce. Kot odziv na to
se je pojavila stilizacija. V Folklorni skupini Klas smo se odločili,
da z vsako koreografijo postavimo na oder neko zgodbo, ki ima
zgodovinsko ozadje. V lanskem letu smo tako denimo na oder postavili
splet z naslovom Stavka v usnjarski delavnici na Vrhniki leta 1922. S
plesom, petjem in igro smo uprizorili resnično dogajanje
v eni od vrhniških usnjarskih delavnic, kjer je zavrelo med delavci,
saj je bilo delo težko in naporno, plačilo pa skromno in ni
zadostovalo za preživetje družin. Delavci so se uprli in prenehali
z delom, lastniki pa so naredili vse, da bi delavce vrnili nazaj na
delo. Za vsako zgodbo na odru naredimo predhodno krajšo študijo. V
primeru omenjene stavke smo pregledali zgodovinske
vire in literaturo, tako zgodba Stavke temelji na znanstvenih
prispevkih v Vrhniških razgledih za obdobje pred drugo svetovno
vojno in na objavah takratnega dnevnega časopisja. Za usnjarsko
orodje pa smo se obrnili na kustose Muzeja usnjarstva na Slovenskem
in Ignaca Jeršinoviča, ki ima še zadnjo delavnico usnjarskih
izdelkov na Vrhniki.
Menim,
da resnične zgodbe iz preteklosti, ki jih v sodobni obliki postavimo
na oder, delujejo tako pri plesalcih kot gledalcih. V letošnjem letu
pripravljamo splet na planinsko tematiko – predstavili bomo
Piparje, skupino planinskih entuziastov, ki je bila zaslužna, da je
leta 1892 nastalo Slovensko planinsko društvo.
Zakaj se vam zdi pomembno, da folklora ostaja živa in vpeta v
sodobni čas?
S
pravilnim pristopom, kakovostno izvedbo plesov, ubranim petjem in
dovršenim nastopom na odru lahko folklorne skupine iz majhnih krajev
dosežejo marsikaj. Ne moremo se zadovoljiti samo z ljubiteljskim
pristopom. Menim, da se je potrebno vseh stvari lotiti z željo, da
bodo narejene kakovostno. Naši člani folklorne skupine so mladi (od
15 leta dalje), kar pomeni, da lahko s svojo mladostjo, energijo in
svežimi idejami premikajo gore. Velikokrat pridem na vaje s
predlogom, kako bomo nekaj postavili na oder, in potem to skupaj v
celoti predelamo. Po nekaj vajah elemente izpilimo in dobimo čudovito
koreografijo, na katero so tudi mladi ponosni. Seveda pa nam je vsem
pomembno, da na naše koncerte pride veliko mladih ljudi.
V
letu 2021 je prišlo do velike spremembe v skupini, saj se je po
prvem zaprtju države zaradi epidemije število članov zmanjšalo.
Takrat smo za sodelovanje zaprosili sosednje društvo, Folklorno
skupino Šumnik iz Borovnice, in skupaj izvedli turnejo po Nemčiji.
Po povratku sta sledila letna koncerta, eden v Horjulu in eden v
Borovnici, ter smiselna odločitev, da bosta skupini ostali združeni.
Tako še danes potekajo vaje ob sredah v Borovnici in ob petkih v
Horjulu.
Kaj za vas pomeni delo z lokalno kulturno dediščino in izhajanje iz
domačega okolja?
Z
globalizacijo in prevzemanjem vedno večjega števila tujih navad –
pa naj se gre za amerikanizacijo ali balkanizacijo – naš jezik in
navade veliko izgubljajo. Slovenščina je jezik, ki ga govori samo
dva milijona ljudi in bi zato morali vsi imeti interes in željo, da
se ohrani, ne pa da ga na vsakem koraku zamenjajo tuje besede.
Ohranjanje slovenske besede, pesmi in plesov je tako prioriteta, h
kateri bi bilo smiselno ves čas stremeti.
Kaj želite, da plesalci poleg znanja odnesejo iz skupinskega
ustvarjanja?
Biti
član folklorne skupine prinese več stvari. Poleg plesa, petja in
igranja se člani naučijo nastopanja na odru, spoprijemanja in
otresanja treme, tako da so na odru suvereni in samozavestni, kar jim
lahko zelo koristi v nadaljnjem življenju. Člani skupine se med
seboj spoprijateljijo, sodelujejo, nekaj članov pa je takšnih, da v
dobro skupine žrtvujejo veliko svojega časa, pri čemer bi
izpostavila obe garderoberki Evo Žakelj in Janjo Stanovnik, ki
požrtvovalno skrbita za celoten fundus oblek. Imamo namreč okrog
120 kompletov oblek ter okrog 35 parov obutve. Že vrsto let nam
glasbene priredbe piše učiteljica violine Eva Grmek. Poleg tega je
vedno veliko dela z organizacijo nastopov, intenzivnih vaj, turnej,
za kar skrbi Neja Žakelj, za zadnji letni koncert so plesalci skupaj
spisali scenarij. Tako da je tudi ogromno prostovoljnega dela:
priprave scene, pripomočkov za koreografije, plakatov, koncertnih
listov in tudi skrb za obveščanje na družabnih obrežjih za kar
skrbi Tajda Černigoj. Vsakdo nekaj doprinese.
S katerimi izzivi ste se pri svojem delu najpogosteje srečevali?
Vsaka
generacija, ki prihaja, je drugačna od prejšnje. Trenutno imajo
mladi na voljo ogromno različnih aktivnosti in velikokrat se
vprašamo, ali jim bo ples pri folklorni skupini vabljiv, v
primerjavi z vsem, kar ponuja sodobni svet. Če povem primer – v
zadnjem delu koronskega obdobja, ko večina društev ni delovala,
mladi pa so se samotestirali v šolah, smo imeli vaje, na katerih so
bili vsi – vedno. Ko so se nazaj vrnile vse aktivnosti, je tudi
udeležba padla. Če je nekaterim generacijam ustrezalo druženje, je
veliko vprašanje, kakšne bodo želje prihodnjih generacij.
Kaj vas je skozi leta najbolj spodbujalo, da ste vztrajali?
V
vsaki generaciji se najdejo posamezna dekleta ali fantje, pri katerih
čutiš in veš, da jim je udejstvovanje pri folklorni skupini
pomembno, da so veseli, ko pridejo na vaje, da jim veliko pomenijo
folklorni uspehi, da so pripravljeni za skupino veliko narediti, da
spodbujajo druge ter še veliko več. Ti mladi so razlog, za kar je
bilo vseh 21 let vredno vztrajati.
Kaj menite, da se je v Horjulu spremenilo prav zaradi kulturnega
delovanja?
Na
to bi verjetno bolje odgovoril kdo drug, ki vidi zadeve od zunaj.
Povem lahko le, kaj je bilo narejenega, da bi kultura v Horjulu
dosegla višji nivo. V letih 2005-2006 smo naredili raziskavo
oblačilne kulture, člani so zbrali fotografije iz začetka 20.
stoletja, pri čemer smo za pomoč prosili dr. Marijo Makarovič, ki
nam je veliko pomagala tako pri izboru blaga, kot pri krojih in sami
izvedbi šivanja. Rezultat raziskave je bilo 8 kompletov ženskih in
moških oblek, narejenih točno po fotografijah iz Horjula in
okolice.
Ko smo s skupino začeli
poizkušati nove prijeme, so se pojavili tudi prvi uspehi. Vse od
leta 2014 se redno uvrščamo na državna srečanja, pri čemer bi
veljalo izpostaviti nekaj dosežkov: leta 2017 smo s spletom
posvečenim vojakom v prvi svetovni vojni zasedli prvo mesto na
državnem srečanju folklornih skupin, naslednje leto pa ponovili
uspeh, ko smo na oder postavili pripovedko Ivana Cankarja Kurent, ki
je po mojem mnenju, eden najboljših hvalospevov domovini. V letu
2019 smo na oder postavili obisk cesarja Franca Jožefa na Kranjskem,
s spletom smo kot gostje nastopili v Čakovcu na hrvaškem državnem
srečanju folklornih skupin. Ob tem smo ves čas raziskovali oblačila
in uniforme tistega časa, tako da imamo trenutno v naši garderobi
primere uniform iz prve svetovne vojne in železničarskih načelnikov
iz konca 19. stoletja. V tem času smo se razvili kot skupina in
imamo določene plesne elemente, za katere je znano, da so naš
ponos.
Kaj vam danes pri ustvarjanju daje največ zadovoljstva?
Vsakič,
ko sestavljam plese in koreografijo, imam veliko pomislekov. Bo
dovolj kakovostno, bo plesalcem blizu, kako bodo posamezni elementi
videti na odru? Velika razlika je med tem, kar si zamislimo in kako
to izgleda na odru, me pa veseli, da plesalci aktivno sodelujejo, ko
postavljamo koreografije, in sami predlagajo kakšne korake, obrate
itd. Največ mi pomeni, ko so na koncu oni zadovoljni s svojo
izvedbo.
Če bi morali svoje delo in poslanstvo strniti v eno misel – katera
bi bila?
V
današnjem svetu, ki je vedno bolj egocentričen, bodo ključnega
pomena ljudje, ki so pripravljeni in znajo sodelovati ter vidijo
smisel v svojem delu v dobro vseh.
Irena Pfundner
Foto: osebni arhiv, Rok Mihevc, Maja Dodič




