Voditeljica pohoda nas je od železniške postaje popeljala po krajši poti mimo cerkvice sv. Mihaela v Vavpči vasi vse do kužnega znamenja na Trati, ob cesti v Semič. To je eno najstarejših in redkih znamenj v Beli krajini in spominja na kugo izpred nekaj stoletij. Za znamenje skrbijo lokalni domačini in ravno tega dne ga je urejala prijetna gospa iz okolice. Tu je bila naša prva postaja, ki pa je nismo pričakovali. Ob cesti, nasproti znamenja, je bil parkiran avtomobil in ob njem smo zagledali dve gospe. Bili sta sestri naše Marijane in težko bi rekla, ali smo se bolj razveselili tako prijaznega sprejema ali tistega, kar je nudil prtljažnik. Iz njunih rok smo prejeli še topli belokranjski pogači. Eno je krasil sir, drugo slanina. Seveda smo vse to zalili s čajem, kavico in z borovničevim likerjem. Volja se je v trenutku dvignila na najvišjo možno raven, in ko smo se odpravili dalje, sta nas spremljali tudi gostiteljici s svojima nahrbtnikoma, ki sta nam tega dne še prišla prav.

Videli smo zanimiv kraški svet, poln vrtač, kamnitih gmajn, manjših izvirov, steljnikov, brezovih gajev ter prijaznih vasic in cerkvic. Po poti od cerkve sv. Duha na Selih pri Semiču smo si ob robu manjše vrtače ogledali kraško jamo Lebica. Tu je bil nekoč pomemben vir pitne vode, danes pa je vhod v obokano notranjost obzidan in morebiti odprt le ob božičnih praznikih zaradi jaslic. Videli smo največjo in najglobljo vrtačo Vodenico, kjer je na dnu obzidan izvir.

Očaral nas je izvir reke Krupa, ki izvira izpod 30 m visoke skalne stene, ki je tektonsko prelomljena. To je največji izvir v Beli krajini in je bil nekoč na voljo štirim mlinom ter dvema žagama. V neposredni bližini tega skrivnostnega izvira, po katerem se tudi imenuje – Ob izviru Krupe, stoji turistična kmetija Cerjanec, ki pa nas tega dne ni sprejela, saj so vaščani pokopavali najstarejšo, 102 leti staro domačinko. To nam ni pokvarilo razpoloženja, saj je bila ob kmetiji dovolj velika miza s klopmi in smo si tam postregli s hrano iz nahrbtnikov. Za še boljšo voljo pa sta z belokranjsko kapljico ponovno poskrbeli Marijanini sestri.

Pot smo zaključili s kavico v bifeju blizu Semiča in se nato odpravili na železniško postajo, od koder smo se pripeljali do Ljubljane. Med nami ni bilo nikogar, ki ne bi bil vesel, da smo se lahko po več tednih neugodnega vremena spet družili v naravi in spoznali za nas nov del naše lepe dežele.

Olga Gabrovšek, foto: Tone Čepon