Ko jesensko sonce pozlati vinograde,  je za horjulske upokojence čas, da se odpravimo na izlet. Tudi letos smo se v lepem septembrskem jutru v veselem pričakovanju z avtobusom odpravili na pot. Cilj Kozjansko, Bizeljsko.

Čudno, kako Slovenci vedno najdemo temo o vremenu. To pot ne po lastni volji, temveč smo se ujeli v zanko radijskega voditelja Vala 202 Damjana Zorca, ki je vremenarja  Andreja Velkavrha izzval z vprašanjem, kaj misli o tistih prerokovalcih,  ki napovedujejo vreme po godovih svetnikov. Meteorolog Velkavrh  mu je odvrnil, da še najbolj verjame tisti prerokbi, ki pravi, češ, če na silvestrovo dežuje, pomeni, da bo kmalu novo leto. Zid je bil prebit in sledilo je modrovanje o tem in onem, skratka, postalo je živahno vse do krajev, ki so postali zanimivi za opazovanje.

 V Krškem se nam je na desni pridružila Sava, ob njej pa najprej sodobno pokopališče  in takoj v nadaljevanju stadion z  ostalimi  športnimi objekti. Seveda nismo prezrli uspehov speedway tekem tukajšnega kluba. Na račun so torej prišli športniki. Skoraj smo izpeljali pravi kviz o tem  izjemno odmevnem športu Krškega. Tisti, ki so bolj naklonjeni občudovanju mest in preteklosti, pa so že opazili strnjeni trški del Krškega, ki bi mu lahko zapeli po Župančičevo » in boječe se strehe stiskajo », kot je zapel pesnik strjeni stari Ljubljani.

Še smo občudovali staro mestno jedro,  ko je  pred nami nad Savo  dobesedno zablestel grad Rajhenburg. Mogočno nad železnico in reko Savo strateško že stoletja bdi nad življenjem pod njim. Med  posavske gradove, sedem jih je, sodijo tudi bližnji grad v Sevnici, Grad Podsreda in tudi brežiški grad, ki smo ga zaznali ob povratku med brežiškim zelenjem.

Vrnimo se  k mogočnemu braniku ladjarjev in čaru železne ceste pod njim, gradu Rajhenburg, ki s svojo veličino spominja na čase mogočnih oblastnikov.

Kar nekaj vode potoka Brestanica je že polnilo reko Savo, ko smo se poslovili  od mogočnega gradu,   nas pa je že  pozdravilo lepo urejeno, na videz živahno mestece Senovo. Toda pred nami je bilo še kar nekaj poti do končnega cilja.

Po nadvse razgibani naravi smo kmalu  vstopili v samo osrčje pokrajine, v Kozjanski regijski park, eno najstarejših in največjih zavarovanih območij v Sloveniji. Kako lep vstop na Kozjansko ob spuščanju proti Podsredi! Na desni visoko nad cesto je svoj ponos razkazoval grad Podsreda, ki je najbolj »grajski» med gradovi na Slovenskem, ki živi polno in bogato življenje tudi v 21. stoletju, zlasti v poletnih mesecih, ko grajske zidove napolnijo zvoki glasbe številnih glasbenikov, v grajskih prostorih pa se predstavijo priznani umetniki.  

Pestra kozjanska krajina ustvarja  pogoje za izjemno biotsko pestrost zavarovanega območja. Visokodebelni travniški sadovnjaki so izjemno pomemben življenjski prostor za ptice. Kozjanska jablana ustvarja podobo krajine. Kozjansko jabolko pa je postalo več kot sadež, je simbol ohranjene narave. Reka Bistrica je ustvarila dolino najlepše ohranjenih srednjeveških trgov v Sloveniji. Podsreda, Kozje in Pilštanj so biseri naselbinske dediščine. In še veliko zanimivega je na Kozjanskem. Toda mudi se nam v kraje onstran Sotle, na Hrvaško. Kumrovec  z etno vasjo je naš naslednji cilj. Ob ogledu Titove rojstne hiše nas je najbolj presunilo nekdanje sobivanje starejše in mlajše generacije. Vsakdo je imel dodeljen prostor,  ločeno bivanje v skromnih prostorih, toda na sredini jih je združevala skupna kuhinja, kjer so si sicer ob skromnih razmerah delili dobro in zlo. Tako sta lahko v desnem delu hiše bivala Titova starša, ki se jima je v zakonu rodilo osmero otrok v revščini in pomanjkanju. Tudi v nadaljevanju ogleda etno vasi je vsaka izmed hišic prikazala usodo kovačev, pekov, dninarjev, ročnih umetnikov, prevoznikov, njihovo borbo za preživetje.

Vdani v usodo tudi naših prednikov smo pohiteli  naprej proti Bizeljskem, k  repnicam. Čeprav je bil okus slastnih krofov še vedno prisoten, se nam je stožilo po obljubljenem kosilu. Zadovoljstvu ob domačih dobrotah je sledil ogled repnic z degustacijo vin. Na kraju samem smo okusili žlahtnost bizeljčana v suhi, polsuhi in sladki obliki. Nekaj strumnih glasov pevcev je preglasilo vsesplošno razpoloženje in združilo goste in gostitelje v spontano podoživljanje vsega doživetega, seveda z značilno obljubo, da se še vrnemo.

V vožnji proti domu smo v polmraku  še občudovali poigravanje svetlobe z zlitjem dolenjske pokrajine  v večerni mrak. Potihoma  smo obujali sveže spomine in se kar naenkrat v dobrem razpoloženju znašli v  objemu notranjskih lepot.

Še nekaj napotkov  za aktivnosti  prihajajočih dni. In nato na svidenje. Se vidimo! Bilo je lepo!

                                             Matko Zdešar, predsednik DU Horjul