V nedeljo, 25. septembra, smo se tako kot vsako leto s Planinskim društvom Horjul podali na izlet v neznano. Tokrat nam je vreme glede na zadnja dva  tovrstna izleta še polepšalo prijetno druženje. Podali smo se na Štajersko, v okolico Slovenske Bistrice.  Pohajkovali smo v prijetnem hladu Bistriškega vintgarja, po slikoviti dolini reke Bistrice, si ob poti ogledali rimski kamnolom ter slap Bistriški Šum, ki drsi preko skal v več stopnjah in skupaj meri okrog 20 metrov. Tudi naša družba se je razgovorila, da je bilo kaj … kot voda, ki je brbotala ob poti. Sledil je strm vzpon … udeleženci so kar potihnili … je bilo potrebno moč usmeriti drugam … do Ančnikovega gradišča – naselbine iz 4. st., ki je služila kot pribežališče za domačine iz doline v času preseljevanja narodov. Ohranjen in obnovljen je del obzidja na vrhu te vzpetine nad Jurišno vasjo. So pa tu našli kar nekaj kovaškega orodja, kar priča o tem, da so tu tudi trajno živeli ljudje. Mi pa smo si ravno tam vzeli čas za počitek na poznopoletnem soncu, ki nas je prijetno grelo. Pogled v dolino nam je kot na dlani ponujal Boč, Donačko goro, Ptujsko goro … Po strmi gozdni poti smo se spuščali do avtobusa, ki nas je odpeljal na zasluženo kosilo. V neverjetno domačem ozračju Turistične kmetije Goričan v Gaberniku smo dodobra obnovili moči za še zadnji del izleta – obisk sosednje vasi Kočno pri Polskavi.

Vasica Kočno pri Polskavi je bila trikrat razglašena za najlepšo vas v Sloveniji, nazadnje leta 2006. Ampak še vedno se trudijo za lep izgled kraja … skoraj vsaka domačija lično predstavlja orodje za opravljanje kmečkih del naših prednikov ... stara kovačija, orodje za obdelavo zemlje, stara kuhinja, kangle za mleko, orodje za konjsko vprego … zanimivo, prijetno sprehajanje med domačijami, pokošeno travo, klopmi, modrim nebom in soncem … rumenečim listjem … Nad vasjo v gozdičku pa smo si ogledali še skrit ostanek gradu Gromberg, protimadžarske utrdbe  iz 12. stoletja. Ohranjen oz. obnovljen je del stene stolpa … legenda pravi, da je sem prijahal tujec, ki najel domačine, da so sezidali grad, v katerem je potem živel grof. Ta tujec pa je bil grajski zidar. Ja, ura je tekla kot po maslu … saj veste … ko se človek počuti dobro, čas ni njegov vladar. In prav je tako. Točno po 13 urah smo se varno vrnili v Horjul. Hvala vsem udeležencem … skupaj smo soustvarili resnično prijetno vzdušje.

Simona Smrtnik, foto: SS

Planinsko društvo Horjul