Kaj vas je pripeljalo v Horjul in kaj vas je prepričalo, da tukaj ustvarjate?
Odločitvi, da je »folklora« velik del mojega življenja, je botrovala včlanitev v Folklorno skupino Vipava še v srednji šoli. Od takrat naprej so ljudski plesi, petje in postavljanje plesov na oder nepogrešljiv del mojega življenja. Za začetek sodelovanja s Folklorno skupino Klas v Horjul pa ima zasluge dr. Bojan Knific, ki je bil leta 2004 sodelavec za folklorno dejavnost na Javnem skladu za kulturno dejavnost v Ljubljani in me je seznanil s tem, da horjulska folklorna skupina išče mentorja.

Kako se je skozi leta pod vašim mentorstvom razvijala folklorna dejavnost v Horjulu?
Folklorna dejavnost v Sloveniji se je skozi desetletja precej spreminjala, pred dvema desetletjema pa se je pojavilo vprašanje, ali se bodo plesi na odru plesali tako kot so bili zapisani ali se bodo ustvarili novi trendi. Ker so skupine na odru plesale enake koreografije z istimi melodijami in enotnimi oblekami, je to vodilo v enoličnost in nezanimivost, tako za plesalce kot tudi za gledalce. Kot odziv na to se je pojavila stilizacija. V Folklorni skupini Klas smo se odločili, da z vsako koreografijo postavimo na oder neko zgodbo, ki ima zgodovinsko ozadje. V lanskem letu smo tako denimo na oder postavili splet z naslovom Stavka v usnjarski delavnici na Vrhniki leta 1922. S plesom, petjem in igro smo uprizorili resnično dogajanje v eni od vrhniških usnjarskih delavnic, kjer je zavrelo med delavci, saj je bilo delo težko in naporno, plačilo pa skromno in ni zadostovalo za preživetje družin. Delavci so se uprli in prenehali z delom, lastniki pa so naredili vse, da bi delavce vrnili nazaj na delo. Za vsako zgodbo na odru naredimo predhodno krajšo študijo. V primeru omenjene stavke smo pregledali zgodovinske vire in literaturo, tako zgodba Stavke temelji na znanstvenih prispevkih v Vrhniških razgledih za obdobje pred drugo svetovno vojno in na objavah takratnega dnevnega časopisja. Za usnjarsko orodje pa smo se obrnili na kustose Muzeja usnjarstva na Slovenskem in Ignaca Jeršinoviča, ki ima še zadnjo delavnico usnjarskih izdelkov na Vrhniki.
Menim, da resnične zgodbe iz preteklosti, ki jih v sodobni obliki postavimo na oder, delujejo tako pri plesalcih kot gledalcih. V letošnjem letu pripravljamo splet na planinsko tematiko – predstavili bomo Piparje, skupino planinskih entuziastov, ki je bila zaslužna, da je leta 1892 nastalo Slovensko planinsko društvo.

Zakaj se vam zdi pomembno, da folklora ostaja živa in vpeta v sodobni čas?
S pravilnim pristopom, kakovostno izvedbo plesov, ubranim petjem in dovršenim nastopom na odru lahko folklorne skupine iz majhnih krajev dosežejo marsikaj. Ne moremo se zadovoljiti samo z ljubiteljskim pristopom. Menim, da se je potrebno vseh stvari lotiti z željo, da bodo narejene kakovostno. Naši člani folklorne skupine so mladi (od 15 leta dalje), kar pomeni, da lahko s svojo mladostjo, energijo in svežimi idejami premikajo gore. Velikokrat pridem na vaje s predlogom, kako bomo nekaj postavili na oder, in potem to skupaj v celoti predelamo. Po nekaj vajah elemente izpilimo in dobimo čudovito koreografijo, na katero so tudi mladi ponosni. Seveda pa nam je vsem pomembno, da na naše koncerte pride veliko mladih ljudi.
V letu 2021 je prišlo do velike spremembe v skupini, saj se je po prvem zaprtju države zaradi epidemije število članov zmanjšalo. Takrat smo za sodelovanje zaprosili sosednje društvo, Folklorno skupino Šumnik iz Borovnice, in skupaj izvedli turnejo po Nemčiji. Po povratku sta sledila letna koncerta, eden v Horjulu in eden v Borovnici, ter smiselna odločitev, da bosta skupini ostali združeni. Tako še danes potekajo vaje ob sredah v Borovnici in ob petkih v Horjulu.

Kaj za vas pomeni delo z lokalno kulturno dediščino in izhajanje iz domačega okolja?
Z globalizacijo in prevzemanjem vedno večjega števila tujih navad – pa naj se gre za amerikanizacijo ali balkanizacijo – naš jezik in navade veliko izgubljajo. Slovenščina je jezik, ki ga govori samo dva milijona ljudi in bi zato morali vsi imeti interes in željo, da se ohrani, ne pa da ga na vsakem koraku zamenjajo tuje besede. Ohranjanje slovenske besede, pesmi in plesov je tako prioriteta, h kateri bi bilo smiselno ves čas stremeti.

Kaj želite, da plesalci poleg znanja odnesejo iz skupinskega ustvarjanja?
Biti član folklorne skupine prinese več stvari. Poleg plesa, petja in igranja se člani naučijo nastopanja na odru, spoprijemanja in otresanja treme, tako da so na odru suvereni in samozavestni, kar jim lahko zelo koristi v nadaljnjem življenju. Člani skupine se med seboj spoprijateljijo, sodelujejo, nekaj članov pa je takšnih, da v dobro skupine žrtvujejo veliko svojega časa, pri čemer bi izpostavila obe garderoberki Evo Žakelj in Janjo Stanovnik, ki požrtvovalno skrbita za celoten fundus oblek. Imamo namreč okrog 120 kompletov oblek ter okrog 35 parov obutve. Že vrsto let nam glasbene priredbe piše učiteljica violine Eva Grmek. Poleg tega je vedno veliko dela z organizacijo nastopov, intenzivnih vaj, turnej, za kar skrbi Neja Žakelj, za zadnji letni koncert so plesalci skupaj spisali scenarij. Tako da je tudi ogromno prostovoljnega dela: priprave scene, pripomočkov za koreografije, plakatov, koncertnih listov in tudi skrb za obveščanje na družabnih obrežjih za kar skrbi Tajda Černigoj. Vsakdo nekaj doprinese.

S katerimi izzivi ste se pri svojem delu najpogosteje srečevali?
Vsaka generacija, ki prihaja, je drugačna od prejšnje. Trenutno imajo mladi na voljo ogromno različnih aktivnosti in velikokrat se vprašamo, ali jim bo ples pri folklorni skupini vabljiv, v primerjavi z vsem, kar ponuja sodobni svet. Če povem primer – v zadnjem delu koronskega obdobja, ko večina društev ni delovala, mladi pa so se samotestirali v šolah, smo imeli vaje, na katerih so bili vsi – vedno. Ko so se nazaj vrnile vse aktivnosti, je tudi udeležba padla. Če je nekaterim generacijam ustrezalo druženje, je veliko vprašanje, kakšne bodo želje prihodnjih generacij.

Kaj vas je skozi leta najbolj spodbujalo, da ste vztrajali?
V vsaki generaciji se najdejo posamezna dekleta ali fantje, pri katerih čutiš in veš, da jim je udejstvovanje pri folklorni skupini pomembno, da so veseli, ko pridejo na vaje, da jim veliko pomenijo folklorni uspehi, da so pripravljeni za skupino veliko narediti, da spodbujajo druge ter še veliko več. Ti mladi so razlog, za kar je bilo vseh 21 let vredno vztrajati.

Kaj menite, da se je v Horjulu spremenilo prav zaradi kulturnega delovanja?
Na to bi verjetno bolje odgovoril kdo drug, ki vidi zadeve od zunaj. Povem lahko le, kaj je bilo narejenega, da bi kultura v Horjulu dosegla višji nivo. V letih 2005-2006 smo naredili raziskavo oblačilne kulture, člani so zbrali fotografije iz začetka 20. stoletja, pri čemer smo za pomoč prosili dr. Marijo Makarovič, ki nam je veliko pomagala tako pri izboru blaga, kot pri krojih in sami izvedbi šivanja. Rezultat raziskave je bilo 8 kompletov ženskih in moških oblek, narejenih točno po fotografijah iz Horjula in okolice.
Ko smo s skupino začeli poizkušati nove prijeme, so se pojavili tudi prvi uspehi. Vse od leta 2014 se redno uvrščamo na državna srečanja, pri čemer bi veljalo izpostaviti nekaj dosežkov: leta 2017 smo s spletom posvečenim vojakom v prvi svetovni vojni zasedli prvo mesto na državnem srečanju folklornih skupin, naslednje leto pa ponovili uspeh, ko smo na oder postavili pripovedko Ivana Cankarja Kurent, ki je po mojem mnenju, eden najboljših hvalospevov domovini. V letu 2019 smo na oder postavili obisk cesarja Franca Jožefa na Kranjskem, s spletom smo kot gostje nastopili v Čakovcu na hrvaškem državnem srečanju folklornih skupin. Ob tem smo ves čas raziskovali oblačila in uniforme tistega časa, tako da imamo trenutno v naši garderobi primere uniform iz prve svetovne vojne in železničarskih načelnikov iz konca 19. stoletja. V tem času smo se razvili kot skupina in imamo določene plesne elemente, za katere je znano, da so naš ponos.

Kaj vam danes pri ustvarjanju daje največ zadovoljstva?
Vsakič, ko sestavljam plese in koreografijo, imam veliko pomislekov. Bo dovolj kakovostno, bo plesalcem blizu, kako bodo posamezni elementi videti na odru? Velika razlika je med tem, kar si zamislimo in kako to izgleda na odru, me pa veseli, da plesalci aktivno sodelujejo, ko postavljamo koreografije, in sami predlagajo kakšne korake, obrate itd. Največ mi pomeni, ko so na koncu oni zadovoljni s svojo izvedbo.

Če bi morali svoje delo in poslanstvo strniti v eno misel – katera bi bila?
V današnjem svetu, ki je vedno bolj egocentričen, bodo ključnega pomena ljudje, ki so pripravljeni in znajo sodelovati ter vidijo smisel v svojem delu v dobro vseh.

Irena Pfundner

Foto: osebni arhiv, Rok Mihevc, Maja Dodič