V tokratni številki Našega časopisa je tema starost oziroma starostniki. To je tema, ki vam je zagotovo blizu, saj se kot direktorica doma starejših Deos nenehno srečujete s starostniki. Kako vi gledate na starostnike in staranje?
Na starostnike in na samo starost gledam kot na velik izziv današnje družbe, saj vsi vemo, da se število starejših povečuje, delovno aktivnih in mladih pa zmanjšuje. Zato je pomembno, da dostojanstveno poskrbimo za to njihovo življenjsko obdobje, tako kot za vse ostale ljudi v družbi. Starostniki potrebujejo institucionalno varstvo, socialno življenje, stike in tudi zdravstveno oskrbo. Trenutno postaja to velik izziv, tako v kadrovskem smislu kot v smislu kapacitet nastanitev. To, da delaš s starostniki, je zame plemenito delo. Zaradi tega moraš biti poseben človek za to delo. Menim, da se določene lastnosti, ki jih potrebujemo za delo s starejšimi, težko priučimo. Prepričana sem, da nam mora bit to dano, da imamo v sebi ta poseben odnos do starejših in čutiti družbeno odgovornost do starejših ciljnih skupin. Lahko celo rečem, da se moramo s tem roditi – da je to del naše osebnosti in da smo k temu poklicani.  To je delo, ki se mu mora vsak posameznik posvetil ne glede na število ur časa in okoliščine.  Tukaj v vaši ekipi imamo take sodelavce in sodelavke in sem zadovoljna s tem, kako ekipa deluje. Pri tem majhnem številu kadra, ki ga imamo, sem prepričana, da so to ljudje, ki so predani svojemu delu, se trudijo in pridejo večkrat na delo tudi takrat, ko niso pisani na urniku. Odzovejo se, ko jih naknadno pokličemo, tako da bi jaz na tem mestu resnično rada pohvalila zaposlene za ves trud celodnevna dežurstva in nočne izmene. Morate vedeti, da je to ustanova, ki deluje 24 ur na dan, torej se ne ustavi, poleg tega pa je treba še upoštevati, da se včasih soočamo z boleznimi in virusi, ki vse skupaj še otežujejo. Z ekipo čutimo, da je to naša dolžnost, da pomagamo. Moram poudariti, da je tukaj velik posluh zaposlenih in pripravljenost za sodelovanje.

Glede na to, da kadra običajno primanjkuje, je verjetno na mestu vprašanje, ali iščete nove sodelavce oziroma kakšen profil zaposlenih iščete?
Vsekakor nenehno smo odprti, da medse sprejmemo nove sodelavce, ampak se jih na žalost zelo malo prijavi na razpis. Kot sem omenila, delo ni najbolj enostavno, saj so zahteve dela specifične.  Predvsem je tu težava delo v izmenah. Večinoma so to ženske, kolektiv z mladimi družinicami in razumemo, da pač iščejo delo, kjer je samo enoizmensko, pri nas pa iščemo bolničarje negovalce, srednje sestre, diplomirane sestre, strežnike, tudi v socialnem delu smo postali šibki.  Se pravi tudi ta pomoč na oddelku, ko gre samo za socialne veščine in za izvajanje aktivnosti, od telovadbe do kognitivnih vaj, tako da iščemo vse profile. Saj res, tudi kuharje!

Zanima nas vaše iskrenega mnenje glede stanja v današnji družbi. Imamo občutek, da postaja starost nekaj slabega. Nekako se nagibamo k temu, da dokler si mlad, aktiven in poln energije ter si sposoben za delo, si nekaj vreden. Ko pa se postaraš, žal postaneš nekako odveč.  Družba je začela odrivati te starostnike na stran. Kaj nam lahko danes starostniki vseeno dajo? Kajti verjetno nam lahko dajo veliko? Za večino starejših bi rekla, da so pozitivno presenečeni nad centrom starejših v Horjulu, ker pogosto vzamejo to kot prehodni dom, potem pa ostanejo. Predvsem zaradi tega, ker jim je všeč narava, okolica in tudi ta povezanost, za katero se trudimo, da jo ohranimo znotraj doma.  Tako da predvidevam, da je večinoma zadovoljnih. Tudi svojci se radi vračajo, pogosto pridejo na obiske in od njih prejmemo tudi kakšne pohvale in zahvale. Sicer pa imamo tudi veliko anekdot, ki se zgodijo sproti, ko delamo s starostniki. Na primer lahko povem eno. Saj veste, danes mi mlajši uporabljamo izraze oziroma tujke v naših pogovorih. Seveda pa večina starejših ni zrastla z uporabo angleškega jezika. Enkrat se mi je zgodilo, da sem rekla starejši gospe, ki je imela takšna nekoliko posebna sončna očala in je na terasi zadovoljno sedela, da izgleda kot ''super granny'' (super babica). Jaz sem jo seveda želela pohvaliti. Ona pa odvrne rekoč: ''Ja, ja, so problemi, so problemi.''
Ampak to je le ena takšna zabavna anekdota. Posebnih trenutkov, ki jih doživljamo skupaj, je ogromno, še posebej ko se pojavi demenca. Premalo se zavedamo, da je prisotna med nami in da je v porastu. Bilo bi super, če bi bolj ozaveščali ljudi o tej bolezni in bližnje malo pripravili na to. Demenca je nekaj, kar nas lahko doleti.

Kako se lahko mi, ki smo aktivni danes in imamo svojo obveznosti, službe in tako naprej pripravimo na kvalitetno staranje oziroma na kvalitetno starost? 
Iz vidika socialnega dela bi dejala, da je pomembno, da ločimo med delom in počitkom. Tudi da poskrbimo za aktivno druženje, zdravo prehrano, gibanje v naravi in tako naprej. Začutiti moramo sebi in biti v stiku s sabo, poslušati svoje telo.  Če postanemo roboti in samo služimo in mislimo samo na denar, potem se rado zgodi, da nas odnese v napačno smer. Za naše zdravje je pomembno ravnovesje.  Menim, da če povežemo naše aktivnosti in delo ter ga uskladimo  s časom zase in za družino, se mi to zdi najboljši recept. Brez slabe vesti si je treba vzeti čas za počitek.

Morda za konec še eno vprašanje o starostnikih in njihovem pogledu na svoje življenje. Ko se takole pogovarjate s starostniki, ali vam kdaj rečejo, da če bi bili še enkrat mladi, da bi kaj spremenili?
Sploh ne, večinoma ne obžaluje svojega življenja in ne bi kaj dosti spreminjali. Vsaj skozi pogovor tega nisem zaznala. Morda so bili kdaj razočarani in žalostni zaradi kakšnega  dogodka, ampak sicer pa sprejmejo to kot del življenja.  Povedo, da so preizkušnje del osebne rasti in da je to bila pač njihova pot. Sama sem zelo vesela, da lahko delam z njimi in da mi podelijo svoje prigode in vrednote. Starejši ljudje so zaklad modrosti in življenjskih izkušenj.

Besedilo in foto: Peter Kavčič