Gospod Šušteršič, kakšna je bila vaša življenjska pot?
Moja rojstna hiša je nekoč stala prav za gasilskim domom, a
danes je že porušena. Trdim, da me z gasilstvom povezujejo kar geni. Moj
prednik Jakob Šušteršič je bil namreč ustanovitelj Horjulskega gasilskega
društva, moj oče je prav tako bil gasilec, danes pa je poveljnik PGD Horjul moj
nečak Marko Rožmanec, ki to funkcijo opravlja že 14 let.
Kaj po vašem mnenju odlikuje dobrega gasilca?
Kdaj je to že položeno v zibelko. Sam sem zelo rad v družbi,
tak sem že od vedno. Morda me je tudi to tako povleklo h gasilcem, kjer dobre
družbe in veselja ni nikoli manjkalo. Zvezo in društvo trenutno sestavlja kup izjemnih
posameznikov, ki mi kljub letom izkazujejo lepe pozornosti. Pripravljen moraš
biti pomagati takoj, ko je treba. Tu se ne gre za denar, ampak za pomoč, ki jo
človek potrebuje v težkih trenutkih. V zadnjem času smo lahko videli delovanje
gasilcev ne le pri gašenju, ampak tudi pri drugih naravnih nesrečah, kot so
bile na primer lanskoletne poplave.
Kljub temu, da ste že v ''gasilskem pokoju'', ste še
vedno aktivni v društvu. Kaj vas še vedno talko vleče tja?
Še vedno me zanima delovanje društva, ker mi je mar za naše
člane in želim, da ostanejo varni. Letos se je v Ljubgojni zgodil požar, ki nas
je ponovno opozoril, kako hitro se ogenj lahko razširi. Čeprav sem gasil 40 let
in v tem času videl marsikaj, me je hudo presenetilo, kako silovito je požar
zajel objekt.
Zaradi vseh podnebnih sprememb postaja narava veliko bolj
nevarna in kruta. Verjetno pa ni bilo vedno tako?
Narava se spreminja, tu gre za delo človeka. Takšnih
situacij je na veliko žalost vedno več. Pomislimo na nedavne poplave v
Valenciji, ki so uničile domove, ceste in terjale življenja. Na srečo so se
skozi leta izboljšali tako oprema kot izobraževanje gasilcev, kar omogoča
boljše soočanje z novimi izzivi. Sam pa priznam, da teh sprememb ne morem več
tako zvesto spremljati.
Kako pa je bilo z gašenjem v vaših začetkih? S čim ste
gasili kot mlad gasilec?
Ko sem prevzel vodenje, smo že imeli ''motorke'' in
avtomobile. Pred tem pa smo na prizorišče požara prihajali s konji in vozovi,
naloženimi z brizgalnami in cevmi. Takrat nismo imeli sodobne opreme, zato smo
se znašli s tem, kar smo imeli. Prav ta prostovoljna pripravljenost in
predanost pa sta še danes srce gasilstva.
Zakaj so po vašem mnenju prostovoljni gasilci tako
pomembni?
Seveda so poklicni gasilci nepogrešljivi, a prostovoljci so
tisti, ki se prvi odzovejo, ko kliče domači kraj. Poznajo teren, vedo za
posebnosti in značilnosti kraja, kar omogoča hitro in učinkovito pomoč.
Občani, ki morda niso vpeti v gasilsko društveno
dogajanje, za njih slišijo dvakrat na leto – ob veselici in ob pobiranju
prispevkov. Bi si želeli, da se o gasilcih več govori in da se jih bolj ceni?
Vsekakor. Danes je prostovoljcev veliko, a tudi naravnih
nesreč je vedno več. V času mojega poveljništva smo gasili predvsem gospodarska
poslopja, samovžige, ali požare zaradi udarca strele. Danes pa rešujejo
življenja. Včasih je bila le peščica ljudi, usposobljena za oživljanje, zdaj pa
ima to znanje in sposobnost že vsak mlad gasilec. Na tem področju se je zgodil
res velik napredek. Tiste najpogumnejše gasilce, ki v polni opremi in z masko
kar zakorakajo v požar, pa izredno
spoštujem. Jim pravim, da so kar ''manekeni''. Pod masko si predstavljam, da je
zelo naporno dihati in istočasno skrbeti, da se kaj ne zruši na tvojo glavo. Te
fante res cenim.
Vaša generacija pa je gotovo dala trdne temelje, da
društvo še danes tako cvetoče deluje. Kako gledate na začetke? Vam je pri
razvoju pomagala lokalna skupnost?
Najprej smo si morali zagotoviti prostor. Garaža je bila prva
osnovna potreba, dvorane pa na primer takrat še ni bilo, zato so občni zbori
potekali kar v gostilnah. Z leti je društvo raslo in pridobilo podporo lokalne
skupnosti, tudi podjetij, ki nam še danes pomagajo, kar izjemno cenimo.
Kaj pa muzej gasilstva? Imate željo, da bi ohranjali to
dediščino?
Včasih smo prirejali dneve odprtih vrat za šole in vrtce, kar
je bilo zelo lepo sprejeto in je omogočilo otrokom stik z gasilstvom. Želim si,
da bi to spet uvedli, saj je pomembno, da dediščino in znanje predamo naprej. Na
tem mestu bi izpostavil samo še to, kako čudovito mladino imamo. Kako veliko so
naredili za društvo in našo občino!
Besedilo in foto: Peter Kavčič

