Gospod Šušteršič, kakšna je bila vaša življenjska pot?
Moja rojstna hiša je nekoč stala prav za gasilskim domom, a danes je že porušena. Trdim, da me z gasilstvom povezujejo kar geni. Moj prednik Jakob Šušteršič je bil namreč ustanovitelj Horjulskega gasilskega društva, moj oče je prav tako bil gasilec, danes pa je poveljnik PGD Horjul moj nečak Marko Rožmanec, ki to funkcijo opravlja že 14 let.

Kaj po vašem mnenju odlikuje dobrega gasilca?
Kdaj je to že položeno v zibelko. Sam sem zelo rad v družbi, tak sem že od vedno. Morda me je tudi to tako povleklo h gasilcem, kjer dobre družbe in veselja ni nikoli manjkalo. Zvezo in društvo trenutno sestavlja kup izjemnih posameznikov, ki mi kljub letom izkazujejo lepe pozornosti. Pripravljen moraš biti pomagati takoj, ko je treba. Tu se ne gre za denar, ampak za pomoč, ki jo človek potrebuje v težkih trenutkih. V zadnjem času smo lahko videli delovanje gasilcev ne le pri gašenju, ampak tudi pri drugih naravnih nesrečah, kot so bile na primer lanskoletne poplave.

Kljub temu, da ste že v ''gasilskem pokoju'', ste še vedno aktivni v društvu. Kaj vas še vedno talko vleče tja?
Še vedno me zanima delovanje društva, ker mi je mar za naše člane in želim, da ostanejo varni. Letos se je v Ljubgojni zgodil požar, ki nas je ponovno opozoril, kako hitro se ogenj lahko razširi. Čeprav sem gasil 40 let in v tem času videl marsikaj, me je hudo presenetilo, kako silovito je požar zajel objekt.

Zaradi vseh podnebnih sprememb postaja narava veliko bolj nevarna in kruta. Verjetno pa ni bilo vedno tako?
Narava se spreminja, tu gre za delo človeka. Takšnih situacij je na veliko žalost vedno več. Pomislimo na nedavne poplave v Valenciji, ki so uničile domove, ceste in terjale življenja. Na srečo so se skozi leta izboljšali tako oprema kot izobraževanje gasilcev, kar omogoča boljše soočanje z novimi izzivi. Sam pa priznam, da teh sprememb ne morem več tako zvesto spremljati.

Kako pa je bilo z gašenjem v vaših začetkih? S čim ste gasili kot mlad gasilec?
Ko sem prevzel vodenje, smo že imeli ''motorke'' in avtomobile. Pred tem pa smo na prizorišče požara prihajali s konji in vozovi, naloženimi z brizgalnami in cevmi. Takrat nismo imeli sodobne opreme, zato smo se znašli s tem, kar smo imeli. Prav ta prostovoljna pripravljenost in predanost pa sta še danes srce gasilstva.

Zakaj so po vašem mnenju prostovoljni gasilci tako pomembni?
Seveda so poklicni gasilci nepogrešljivi, a prostovoljci so tisti, ki se prvi odzovejo, ko kliče domači kraj. Poznajo teren, vedo za posebnosti in značilnosti kraja, kar omogoča hitro in učinkovito pomoč.

Občani, ki morda niso vpeti v gasilsko društveno dogajanje, za njih slišijo dvakrat na leto – ob veselici in ob pobiranju prispevkov. Bi si želeli, da se o gasilcih več govori in da se jih bolj ceni?
Vsekakor. Danes je prostovoljcev veliko, a tudi naravnih nesreč je vedno več. V času mojega poveljništva smo gasili predvsem gospodarska poslopja, samovžige, ali požare zaradi udarca strele. Danes pa rešujejo življenja. Včasih je bila le peščica ljudi, usposobljena za oživljanje, zdaj pa ima to znanje in sposobnost že vsak mlad gasilec. Na tem področju se je zgodil res velik napredek. Tiste najpogumnejše gasilce, ki v polni opremi in z masko kar zakorakajo v požar,  pa izredno spoštujem. Jim pravim, da so kar ''manekeni''. Pod masko si predstavljam, da je zelo naporno dihati in istočasno skrbeti, da se kaj ne zruši na tvojo glavo. Te fante res cenim.

Vaša generacija pa je gotovo dala trdne temelje, da društvo še danes tako cvetoče deluje. Kako gledate na začetke? Vam je pri razvoju pomagala lokalna skupnost?
Najprej smo si morali zagotoviti prostor. Garaža je bila prva osnovna potreba, dvorane pa na primer takrat še ni bilo, zato so občni zbori potekali kar v gostilnah. Z leti je društvo raslo in pridobilo podporo lokalne skupnosti, tudi podjetij, ki nam še danes pomagajo, kar izjemno cenimo.

Kaj pa muzej gasilstva? Imate željo, da bi ohranjali to dediščino?
Včasih smo prirejali dneve odprtih vrat za šole in vrtce, kar je bilo zelo lepo sprejeto in je omogočilo otrokom stik z gasilstvom. Želim si, da bi to spet uvedli, saj je pomembno, da dediščino in znanje predamo naprej. Na tem mestu bi izpostavil samo še to, kako čudovito mladino imamo. Kako veliko so naredili za društvo in našo občino!

Besedilo in foto: Peter Kavčič