Jezersko je dolina pod Grintavci, naš cilj pa je bil tokrat Goli vrh (1.787 m) v grebenu, ki se vleče od Velike Koroške babe proti severu. Avtomobile smo pustili v dolini Ravenske Kočne in se napotili proti našemu cilju. Iz doline smo se usmerili do Ancljevih pašnikov, proti Jenkovi planini pod Golim vrhom. Tu smo se odcepili levo proti cilju; desno vodi zahtevna pot na Veliko babo. Že pred pohodom smo se seznanili s tem, da bomo hodili dobri dve uri po sicer lepi, toda zato toliko napornejši in bolj strmi gozdni poti. Dvigniti se je bilo namreč treba za 800 m. Verjetno se je med najhujšim vzpenjanjem kdo spraševal, čemu mu je potrebno toliko napora. Toda ko človek zagleda vso to lepoto, ki jo ponuja Goli vrh na svoji mejni planini, je prejšnja misel v trenutku pozabljena. Pred nami se je odprl veličasten pogled na Jezersko s Planšarskim jezerom, na Kočno, Grintavec, Dolgi hrbet, Mrzlo goro, Skuto in bližnjo Babo, vse do Storžiča, Košute in Obirja, na vzhodu pa so se dvigale Peca, Olševa in Raduha. Temeljito smo si ogledali vse lepote izjemne okolice, k čemur je pripomoglo čudovito vreme, se malce okrepčali ter se obrnili proti dolini. Tokrat smo šli po avstrijski poti, ki je neprimerno lažja, toda zato nič manj zanimiva. Ustavili smo se pri lični koči, ki jo je tega dne oskrbnik čistil in popravljal. Zima namreč temu objektu ne prizanaša in ob večjih količinah snega je treba spomladi odpraviti nastalo škodo.

Najlepši in povsem nepričakovan pa je bil zaključek našega pohoda. V ledeniški dolini Ravenske Kočne na višini 1.020 m smo prispeli do gorniškega centra svetovno znanega alpinista in ekstremnega smučarja Dava Karničarja, ki je med drugim smučal z najvišjih vrhov sedmih celin. Njegov preprost, toda nadvse karizmatičen videz in prijazen pristop do slehernega izmed nas je vsakogar presenetil. Zdelo se nam je, kot da je naš stari znanec. Svoja razgreta telesa smo ohladili z naravno ohlajenim pivom iz posebnega korita, v katerega je tekla čista studenčnica. Glavni objekt gorniškega centra se sijajno staplja z okolico, ob njem pa je še nekaj lesenih objektov. Vse je še v fazi dodelave, toda že zdaj je videti nadvse lično in obetavno. Eden izmed najlepših objektov pa je zagotovo majhna hišica z apartmajem, v katerem že zdaj lahko prenoči 5 oseb. Če k temu dodam še pastirsko hrano, topel sprejem in čudovit pogled na mogočna ostenja Grintavcev, lahko trdim, da lahko vse to zadovolji tudi najzahtevnejšega dopustnika ali pohodnika.

Po mojem mnenju je bil to eden od lepših pohodov skupine Lazarji, ki ga vsakomur priporočam. Če se že ne boste podali v višave Golega vrha, za kar potrebujete zdrave noge in kar nekaj volje, pa pojdite vsaj do Zgornjega Jezerskega, kjer boste pri Davu Karničarju lahko uživali v pristni naravni lepoti.

Olga Gabrovšek