Bil je lep sončen dan. Kot naročen za izlet Društva upokojencev Vrzdenec. 21. oktobra se je zbralo za cel avtobus upokojencev tega društva, ki so se odpravili na izlet na Bizeljsko. Na avtobusu smo malo kramljali in se medsebojno ogledovali, kdo je dodatno izgubil kakšen las ali pa mu je ta posivel in komu so se gube na obrazu na novo utrnile. Pot je vodila proti Čatežu, kjer je bila prva postaja za kavo. Vendar te nismo dobili, ker se gostinci niso mogli tako hitro zasukati, da nam bi jo postregli. Pa nič zato. Okrepčali smo se kar pri avtobusu, kjer smo dobili še čudovito pecivo. Tega je častila ga. Meta, ki je imela okrogli jubilej. Meta, hvala ti in še na mnoga leta!
Odpeljali smo se na ogled Repnice Najger. Repnice so v kremenčev pesek izkopane jame. Včasih so vanje shranjevali repo in poljske pridelke. Danes služijo predvsem za shranjevanje vina. O tem smo se prepričali tudi sami. Repnica je bila tako velika, da se nas je vanjo spravilo vseh 50 izletnikov in prostora je bilo še dovolj za veliko mizo, na kateri nas je čakalo domače bizeljsko vino in narezki. Ob okušanju vina so se nam razvozlali jeziki, padale so šale in smeha je bilo čedalje več. Ampak ker je bil čas odmerjen, je bilo treba naprej. 

Zapeljali smo se proti cerkvi sv. Lovrenca na Bizeljskem, kjer je kot kaplan služboval Anton Martin Slomšek. Cerkev stoji na manjšem hribu in do nje je bilo treba peš. Zadihane sta nas pri cerkvi sprejela pooblaščenca tamkajšnjega župnika, ki sta nam v cerkvi povedala o kraju in cerkveni zgodovini, nato pa nas skozi slikovni muzej povabila do vinske kleti, kjer smo si privezali duše s Slomškovim vinom. Pot nas je vodila naprej do Bistrice ob Sotli. Tam smo si ogledali farno cerkev in v njej spoznali župnika. Ob njegovem sodelovanju smo v čast sv. Mariji zapeli nekaj pesmi in se nato odpravili v bližnjo gostilno na okusno kosilo.
Po kosilu je sledil še ogled Kukovičičevega mlina v Podsredi. Mlin deluje tako kot včasih. Poganjajo ga vodna kolesa, izpod mlinskih kamnov pa se počasi vsiplje moka. Po degustaciji treh vrst ekološko pridelanega domačega kruha in namazov smo opravili še nakup le-teh in s tem zaključili naš izlet. Na poti proti domu smo razmišljali o vsem doživetem in se bolj v mislih kot naglas zahvaljevali vsem ožjim članom društva, da so za nas pripravili tako pester izletniški program. Hvala tudi Občini Horjul, ki je sofinancirala to kulturno-etnološko ekskurzijo!

Jana Jereb