Logo MojaObčina.si

Horjul

DANES
26°C
9°C
JUTRI
28°C
12°C
2873

Begunska družina iz Ukrajine v Zaklancu

Zgodilo se je to, kar ni pričakoval nihče! Da se danes, v tem modernem času, lahko zgodi vojna na evropskih tleh in da mora civilno prebivalstvo bežati pred bombami in raketami. Slovenci smo se izkazali in medse sprejeli prvi val beguncev, med drugimi tudi družino iz Kijeva, ki sedaj živi v Zaklancu.

Večina nas je bila prepričanih, da je zadnja svetovna vojna končala s tem nesmislom za vedno. Več kot tri milijone ljudi, večina žensk in otrok je moralo zapustiti domove in zbežati na zahod, stran od morije, ki jo trosi ruska vojska. Tako je sedaj del naše skupnosti tudi družina iz Ukrajine.

Klicu na pomoč se je odzval tudi nekdanji horjulski župan Daniel Fortuna, ki s temi besedami opisuje, kako je vse skupaj potekalo: 'Nesmiselna Putinova vojaška invazija na samostojno in neodvisno Ukrajino je tudi nas Slovence močno prizadela in jo zelo obsojamo. V razmišljanju, kako ukrajinskemu narodu pomagati, sem v ponedeljek, 28. 2. 2022, poklical poslovnega partnerja iz Ukrajine, ki že več let v Ljubljani uspešno vodi svoje podjetje Svet Pohištva – Trianova in mu ponudi pomoč. Naslednji dan me je poklical njegov prijatelj in vprašal, če bi lahko sprejel eno ukrajinsko družino, ki je na poti iz Kijeva in naj bi v Ljubljano predvidoma prispela v sredo zvečer ali četrtek. Brez pomisleka sem mu potrdil, da jo lahko sprejmem v starejšo hišo, ki mi jo je pred dvema mesecema prodala soseda. Takrat seveda tudi pomislil nisem, da bom s tem lahko v zelo kratkem času pomagal begunski družini iz nesmiselno napadene države. Gospod, ki me je klical, me je zadržano vprašal, kakšna bo najemnina. Takoj sem mu odgovoril, da najemnine ne bo in da mi je v največje zadovoljstvo, da lahko pomagam ljudem v stiski.'

Glede na to, da v hiši že več let ni živel nihče, jo je bilo treba hitro urediti za normalno življenje družine. Zato je Daniel še isti večer poklical številne obrtnike in jim razložil situacijo. Prav vsi so z razumevanjem odložili svoje že planirano delo za naslednji dan in prišli v Zaklanec, da so v sredo in četrtek dopoldne usposobili hišo, ki se ji po domače reče Pr' Bukovc za neko normalno človeka dostojno uporabo. Ob tem je Daniel Fortuna povedal: 'Iz srca bi se rad tudi javno zahvalil vsem obrtnikom, ki so takoj priskočili na pomoč: Slikopleskarstvo Keršmanec Matjaž, Elektroinštalacije Nagode Matjaž, Vodoinštalaterstvo Čepon Janez, Gradbeništvo Kogovšek France,  Mizarstvo Keršmanec Peter in pa dostavljalcu kurilnega olja gospodu Zibelniku, ki je že takoj naslednje jutro pripeljal kurilno olje v prazno cisterno. Prav tako se lepo zahvaljujem sovaščanom in sovaščankam, ki so pomagali pri čiščenju in donacijah notranje opreme, odej, posode, bele tehnike in celo televizorja.'

Begunska družina z dvema šoloobveznima otrokoma je prispela v Zaklanec v četrtek, 3. 3. 2022, popoldne. Skupaj s sovaščani so jih z veseljem pričakali in jim zaželeli dobrodošlico v novem okolju. Seveda so bili v šoku od dolge naporne poti in dogajanja v Ukrajini, vendar ko so videli, kako so se otroci hitro spoprijateljili in začeli skupaj igrati z žogo, jim je bilo lažje. Begunska družina je zelo vesela, da je bila lepo sprejeta, še posebej pa številnih pozornosti in kontaktov s strani sovaščanov. Zelo pa so navdušeni nad lepoto Slovenije in horjulske doline. Vsekakor si želijo, da bi otroci lahko čimprej šli v OŠ Horjul. Uredili so vse formalnosti na policiji in upajo, da bodo v skladu z novimi predpisi, ki jih je vlada nedavno sprejela, čimprej dobili potrebne dokumente za začasno naselitev in življenje v Sloveniji.

Najbolj pa si želijo, da se v njihovi domovini čimprej ustavi vojna agresija, da se po tem vrnejo domov. 

Zbudile so nas bombe – zgodba družine iz Kijeva

Z družino, ki se je nastanila v Zaklancu, smo se pogovarjali sredi marca, dva tedna po tem, ko so se nastanili v hiši Pr'Bukovc. Naša sogovornica je bila mama dveh fantov Lesa Kudyna, ki je še dan pred invazijo živela povsem običajno – normalno življenje. Njen mož sicer pogodbeno dela v tujini, tako da so v tem času živeli sami.

Na vprašanje, kako so doživljali grožnjo vojne, je dejala, da se je sicer govorilo o napetostih, a da nihče ni zares verjel, da se lahko kaj takega pripeti, saj gre nenazadnje za sosednji – bratski narod. Lesa, ki je sicer delala na Ukrajinski gospodarski zbornici in je zadnja leta vodila oddelek za zunanjo trgovino, je povedala, da je še tisti zadnji dan pred napadom vse potekalo po ustaljenem ritmu. Fanta sta šla v šolo, popoldne ju je peljala na trening plavanja, skupaj so pojedli večerjo in šli spat. Edini znak, da bi lahko kaj šlo zares narobe, pa je bil klic njenega očeta, ki je nekoč delal v vojski in policiji in ji je svetoval, da naj za vsak slučaj pripravi potovalko. A nihče, zares nihče, ni mislil ali verjel, da se lahko zgodi to, kar se je zatem zgodilo v noči na 24. februar. 'Okoli pete ure zjutraj nas je zbudila eksplozija! Šipe so popokale, saj je bomba priletela od nas stran kakšnih 400 metrov. Bila sem v šoku! Srce mi je razbijalo in v tistem trenutku sem v navalu adrenalina razmišljala samo, kako zaščititi otroka. S fantoma smo se na hitro oblekli, pograbili najnujnejše stvari, dokumente in takoj odpeljali z avtom stran. Poklicala sem prijateljico, ki je prav tako živela sama in jih spotoma pobrala. Odpeljali smo se na zahod v 60 kilometrov stran oddaljeno manjše mesto, k prijateljem. Vedeti morate, da smo živeli v prvem nadstropju stanovanjskega bloka, praktično v centru Kijeva in to, kar se je zgodilo, se nam je zdelo nemogoče' še dodaja. Ni želela zapustiti Ukrajine.

Po tem, ko so po nekaj dneh začeli obstreljevati tudi to drugo mesto, so se odločili, da gredo ven iz Ukrajine na varno, saj so vsako noč živeli v strahu. kdaj bo njihovo hišo zadela bomba. Takrat je tudi dobila klic prijateljice, ki je poročena s Slovencem in jo je prosila, če lahko pomaga njenima ostarelima staršema na zahod države, stran od vojne. Tako so se v pravem malem konvoju petih avtomobilov, ki ga je vodila, odpeljala proti meji.  'Pot je bila naporna, gneča, kolone na cestah, bili smo brez goriva, brez hrane, povsod so bile vojaške kontrole ... a smo vztrajali in se prebijali naprej. Otrokom je bilo težko. Kar nismo mogli verjeti, da se vojna kar ne konča in ne konča. Sprva smo mislili, da bo to trajalo le nekaj dni. Potem smo šli najprej na Madžarsko do Budimpešte, nakar me je ponovno klicala prijateljica iz Slovenije in dejala, da naj pridemo, da nam je našla nastanitev. Ko smo prišli sem, nas je sprejel gospod Daniel s svojo družino, za kar smo mu neizmerno hvaležni. Vsi skupaj so tako prijazni, pa sosedi in ostali vaščani, nimam besed, s katerimi se vam bi lahko dovolj zahvalila za vse, kar ste naredili za nas. Res sem hvaležna, da ste nas tako lepo sprejeli.'

Na vprašanje, kako se počutijo tukaj, je Lesa zelo jasno odgovorila, da je navdušena nad Slovenijo in nad prijaznostjo domačinov, ki ji vsakodnevno prinašajo življenjske potrebščine in se trudijo, da bi vsaj za trenutek pozabili na tegobe vojne. Obiskala je tudi cerkev, kjer se je zahvalila za varstvo in vse dobre ljudi, ki njej in družini pomagajo. Kljub temu, da v Sloveniji nad glavami ne letajo vojaška letala in ne padajo bombe z neba, pa je še vedno tesno povezana z vsem, kar se dogaja v Kijevu. Ravno v času, ko sva opravljala ta pogovor, se ji ne na telefonu prižgal alarm, ki ga ima še vedno nameščenega. Ta jo opozori, da prihaja nov val bombardiranja in raketiranja s strani ruske vojske v njenem mestu. S solzami v očeh je samo zavzdihnila in upala, da bodo njeni straši in prijatelji, ki so ostali v mestu, ta napad preživeli. Najbolj pa si seveda želi, da bo vojne čim prej konec in da se bodo lahko z družino vrnili domov in začeli graditi novo Ukrajino.

 

Besedilo in foto: Peter Kavčič

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi